Predlog novele je vsekakor korak v smeri izboljšanja prometne varnosti. Zasleduje cilje prometne varnosti, ki so zmanjšanje žrtev prometnih nesreč, težnja po izboljšanem nadzoru in vzpostavitev evropsko primerljivih kazni oziroma sankcij. Pri AVP si bomo prav tako vedno prizadevali za zmanjšanje števila smrtnih žrtev in ena izmed poti za dosego končnega cilja, ki je vizija nič (nič žrtev, op. p.), je tudi znižanje dovoljene stopnje alkohola v prometu. S strokovnega vidika si bo agencija vedno prizadevala za ničelno stopnjo alkohola v prometu.
Statistika sicer kaže, da je delež voznikov, ki imajo v krvi od 0,2 do 0,5 promila alkohola, med povzročitelji prometnih nesreč neznaten v primerjavi z deležem voznikov, ki imajo več kot 0,5 promila. Zakaj je po vašem mnenju to znižanje pomembno?Ker gre za jasno sporočilo, da vožnja in alkohol ne sodita skupaj.
Torej gre predvsem za sporočilo in ne za znanstveno dokazan vpliv na prometno varnost?Raziskava, ki so jo naredili na Inštitutu za kriminologijo, je pokazala, da so najnevarnejši vozniki tisti z več kot 1,1 promila alkohola v krvi. Ti povzročijo največ prometnih nesreč s smrtnih izidom. Pri stopnjah alkoholiziranosti med 0,0 in 0,5 promila pa gre bolj za sporočilo državljanom, da se vožnje pod vplivom alkohola ne sme tolerirati, in o tem bi se morali pogovarjati.
Imamo pa hkrati v Sloveniji sistem, da se tem najhujšim kršiteljem, ki zberejo 18 točk (in alkohol je pri teh skoraj vedno prisoten), serijsko odobravata odlog odvzema vozniškega dovoljenja in preizkusna doba. Vaš predhodnik je bil takšnemu sistemu naklonjen, pa vi?Namen odloga in preizkusne dobe se izgublja. Če vemo, da imamo možnost pritožbe, ki ji v večini ugodijo, potem se iz kazni ne naučimo popolnoma ničesar. Torej se pri tem vprašanju danes ne pogovarjamo o vsebini, ampak le o postopku, kako čim prej nazaj do vozniškega dovoljenja. Sama bi rada verjela, da pristojne institucije skrbno pretehtajo vrnitve odlogov, da bi lahko dosegli tudi spremembo voznikovega vedenja, ker bomo le takrat lahko govorili o prometni kulturi. Pogovarjava se o kaznovanju, torej o posledicah, ki imajo bolj kratkoročni učinek. Na tem mestu bi želela omeniti tudi preventivo, ki se začne že pri otrocih, je celostna in je na področju prometne varnosti veliko pomembnejša. Preventivi bi morali dati veliko večjo težo.
Večina kršiteljev z odloženim odvzemom vozniškega dovoljenja je napotena na izobraževalno delavnico, ki traja dvakrat po tri ure. Je to dovolj za premik v glavi?Tiste, ki prvič storijo tako hud prekršek, s tem lahko odvrnemo od morebitnih novih kršitev. Imamo pa tudi rehabilitacijske programe. S cest nam je uspelo spraviti občasne pivce, ki si zdaj že v veliki večini organizirajo prevoze na zabave, srečanja… Ti se že zavedajo, da vožnja in alkohol ne sodita skupaj. Ta premik v prometni kulturi, v načinu razmišljanja je razviden. Težava je s pivci, ki potrebujejo alkohol, da sploh lahko funkcionirajo. Ti so največji problem na slovenskih cestah. Od vseh institucij, ki sodelujejo pri odlogu odvzema vozniškega dovoljenja, bi si zato želela, da bolj skrbno pretehtajo razloge in vozniška dovoljenja vrnejo v tistih primerih, ko je nekdo res upravičen, ne pa da gre za vsakdanjo prakso. Denimo, če nekdo brez vozniškega dovoljenja ne more preživeti družine ali kakšne druge izjemne okoliščine. To je bil namen tega predpisa, vendar se je praksa obrnila v drugačno smer.
Hitrost je prav tako eden izmed glavnih vzrokov za smrtne prometne nesreče. Kaj je tu še mogoče storiti z vidika nadzora?Povišanje stopnje nadzora je zagotovo pomembno. Prav tako je pomembno, da je globa hitro izterjana. Kazen je lahko tudi nižja, povečati pa je treba pričakovanje, da boš pri prekršku zaloten. Imamo pravno luknjo, ki predstavlja težavo pri merilnikih hitrosti in sekcijskem merjenju hitrosti. Če s fotografije ni dovolj dobro razvidno, kdo je voznik, lahko lastniki vozila z raznimi računi za kavo, potrdili z bazena in podobnim dokazujejo, da niso vozili. Niso pa dolžni povedati, kdo je takrat vozil njihov avtomobil. Novela prinaša rešitev, po kateri bodo ti prekrškovni postopki preprostejši. Uveljavljala se bo nadomestna odgovornost. Voznik bo dolžan vedeti, komu posoja avto, sicer bo kazen plačal kot lastnik vozila. S tem se bodo vzpostavili pogoji za vzpostavitev sekcijskega merjenja hitrosti na avtocestah.
Verjetno pa bo tudi ob drugih cestah v prihodnosti vedno več stacionarnih radarjev? Vidite prihodnost nadzora v tem?Zagotovo je nadzor prometa treba avtomatizirati. Prihodnost in razvoj gresta v avtomatizacijo nadzora in zato ni pričakovati povečanja kadra, ki bi opravljal nadzor.
Zanimiv je psihološki učinek prikazovalnikov hitrosti »vi vozite«. Kako to, da te prikazovalnike vozniki upoštevamo precej bolj kot same znake za omejitev hitrosti?Tudi tu gre za občutek večjega pričakovanja nadzora. Aprila smo nazadnje v sklopu sodelovanja s policijo na nekaterih odsekih občasno izklapljali merilnike hitrosti in pokazalo se je, da so se na odseku povprečne hitrosti povečale za tri kilometre na uro. To je veliko, če vemo, da v naselju zmanjšanje hitrosti za en kilometer na uro pomeni zmanjšanje tveganja za prometne nesreče za štiri odstotke. Na tem primeru lahko lepo vidimo, kako nadzor psihološko deluje na ljudi.
Katere tehnične in druge rešitve bi bile še dobrodošle pri nas, če se malo obrnemo za zgled k prometno najvarnejšim državam?Zelo dobro rešitev poznajo na Švedskem. Gre za kovinsko ploščo na cesti, ki se vozniku, ki pripelje prehitro, spusti za nekaj centimetrov in voznika kar precej strese oziroma »udari«, ko zapelje čez to spuščeno ploščo. Švedi prav tako kot korak do vizije nič promovirajo regionalne ceste »dva plus ena«. Gre za ceste, na katerih sta dva pasova v eno smer in eden v drugo. Med njima je jeklena varnostna ograja. Nekaj časa sta dva pasova na eni strani, nekaj časa na drugi. Ugotovili so, da na teh cestah nimajo praktično nobenih prometnih nesreč, saj omogočajo povsem varno prehitevanje. S tem, da je na teh cestah omejitev sedemdeset kilometrov na uro, sicer pa je na švedskih regionalkah omejitev 80 kilometrov na uro.
Občasno se v Evropi tudi sicer slišijo pobude za nižanje omejitev hitrosti…Da, Francija je že šla v to smer. Sledijo ji tudi druge evropske države.
Kaj pa pri nas?Mislim, da pri nas še ni čas, da bi to lahko storili. V prihodnosti pa ni nemogoče, z nekim širšim konsenzom.
Ministrstvo ste prepričali, da naj z novelo strožje sankcionira uporabo mobilnih telefonov med vožnjo (250 evrov in tri kazenske točke). Kakšne rezultate si obetate?Mobilni telefoni so velika slabost današnjega časa, ne samo pri nas, temveč tudi drugje po svetu, in eden izmed večjih motilnikov, ki dokazano povečujejo tveganje prometnih nesreč. Pisanje sporočil med vožnjo pomeni kar 23-krat večje tveganje nesreče. V Sloveniji se vsi zavedamo nevarnosti vožnje pod vplivom alkohola, nevarnosti uporabe mobilnega telefona pa precej manj. Telefoni motijo našo koncentracijo, saj človek ni sposoben opravljati dveh miselnih operacij hkrati. Mobilni telefoni močno vplivajo na kognitivne sposobnosti voznika. Tudi do deset minut po končanem pogovoru je voznik še vedno pod vplivom pogovora in nevarnost za prometno nesrečo je še vedno povečana.
Voznik lahko klepeta tudi s sopotnikom.Res je, toda dokazano je, da gre v tem primeru za trenuten vpliv. Ko pride do nenavadne situacije v prometu, se naše misli v tem primeru zberejo. Če gre za pogovor prek telefona, pa vozniki manj spremljajo dogajanje v prometu.
Potem bi bilo treba prepovedati tudi prostoročno uporabo telefona.Dokazano je, da je prostoročno telefoniranje nevarno v enaki meri. Enako, kar zadeva motnjo pozornosti. Seveda pa gre pri ročni uporabi še za fizično motnjo, ko voznik piše SMS-sporočilo, drži telefon, gleda na telefon in podobno. Prepričana sem, da se bomo v prihodnosti morali spopasti tudi s tem vprašanjem, ne glede na to, da bodo vozila vse bolj avtomatizirana in avtonomna.
