»Saj je še mlada, šteje komaj 28 let,« sem se tolažila. Čeprav težko, priznam, sem pozorno poslušala zanosni predsedniški govor o naši samostojnosti in neodvisnosti ter si dopovedovala, da se motijo tisti, ki svarijo, da Bruselj postaja za nas novi Beograd. Suvereni smo, cenjeni in pomembni, skoraj ves svet nam je ploskal in čestital za obletnico. Še fantka, ki lula, so oblekli v našo narodno nošo. Ste videli? Pa svojih bank pravzaprav sploh ne potrebujemo, nas prepričujejo politiki. Kaj bi z njimi. Samo v napoto so nam. Hvaležni moramo biti raznim sumljivim skladom, da hočejo pokupiti vse naše bogastvo. »Uživajte! Damo čisto poceni! Še plačamo, če vzamete. Nimamo več veliko, a počakajte, gotovo se bo še kaj našlo.«

»Ni potrebe, da bi imeli kot država v lasti banko, da bi z njenimi profiti služili,« poznavalsko »modro« ugotavlja Pahor. Ne sliši Anite Ogulin, ki »vpije«, da se revščina v državi poglablja in čedalje težje preživijo celo zaposleni, in da »edino merilo za uspeh ne sme in ne more biti bogastvo posameznikov, ampak bogastvo družbe, njeno zadovoljstvo in dostopnost do dostojnega, zdravega in spodbudnega okolja za življenje«? Je Pahor (in drugi politiki) izgubil sposobnost sočutja, vživljanja ali pa te sposobnosti sploh ni nikoli imel? Očitno »ne potrebujemo« dobičkov, ki bi jih lahko namenili za stiske ljudi. Kaj pa naša Katoliška cerkev? Ali kaj ljubi svojega bližnjega? Odgovor je zapisan v njenih nepremičninah. Skoraj za 700 milijonov evrov jih je, a zanjo je to še vedno premalo.

Nad Pahorjem sem že zdavnaj obupala in tudi priznanje foruma Crans Montana, ki ga je dobil pred dnevi, ne more popraviti mojega mnenja. So mu ga podelili, ker nekritično deli »ljubezen« tudi takrat, ko bi moral glasno protestirati? Še en zanimiv »pahorizem« sem prebrala ob dnevu državnosti. To je njegova ideja, da bi 100. obletnico koroškega plebiscita leta 1920 proslavili skupaj, kar je po besedah zamejca Karla Smolleta velika neumnost. Tudi zato soglašam z ugotovitvijo, da je včasih bolje molčati, a kaj, ko se Pahor za »tišino« odloči v napačnih trenutkih in situacijah, z besedami pa me (nas) pogosto razočara. Tudi s tem, da nam vlada »koalicija izključevanja«. (Se bodo vladajoči oglasili ali bodo raje vse skupaj spregledali?) Pahor je spet zamenjal vzroke in posledice. Prilizuje se tistim, ki že leta zastrupljajo naše odnose in gradijo »državo v državi«. Še na državne proslave jih ni. Prav smešno deluje tudi njihovo naprezanje, da bi dobili monopol za desetdnevno herojstvo, po štiriletnem pa pljuvajo in ga zanikajo. Se vam ne zdi, gospod Pahor, da prav oni izključujejo velik del slovenskega naroda?

S strahom čakam, kaj nam bo sedanja koalicija še razprodala. Vedno bolj postaja okužena z neoliberalizmom, samo stopnje bolezni so pri strankah malce različne. Nekaj javnega dobra je še ostalo. Se bo Šarec spečal s Toninom, ki ponuja popolni program za popolno privatizacijo zdravstva? Ne razumem poslancev, ki hočejo preventivni ukrep (enotna embalaža cigaret) preložiti v čas, ko bo njihovega poslanskega mandata že konec. Zakaj delujejo proti zdravju ljudi, zlasti najstnikov? So mastno podkupljeni? So nekritični nikotinski odvisniki? So zaskrbljeni, da bo manjša prodaja prinesla manj evrov v državno blagajno? Pri tem pa pozabljajo, koliko jih iz nje odnesejo različne bolezni zaradi kajenja? Rada bi tudi slišala, kaj poslanci pozicije in opozicije kupčkajo med seboj o plačevanju zasebnega šolstva. Potrebujejo pomoč? Gotovo bi jim pomagal referendum o tej sporni tematiki. Bo šlo? Ne?

Na žalost smo sami krivi za izropano državo. Krivi smo za svojo 28-letno slepoto. Krivi smo, ker smo dovolili, da smo talci nedemokratičnega volilnega sistema, da smo talci narcizma, pohlepa, nesposobnosti, oblastiželjnosti vseh, ki odločajo in so odločali v našem imenu. Sprašujem samo, do kdaj še.

Polona Jamnik, Bled