Tržna pridelava vrtnin v rastlinjakih, ki je zaživela v zadnjih desetletjih v povečanem obsegu, je navadno usmerjena na nekaj vrtnin. Pridelovanje je bolj intenzivno, ugodne podnebne razmere in primerne gostiteljske rastline pa so glavni dejavnik, da se v velikem obsegu v rastlinjakih pojavljajo tudi škodljivi organizmi.

Organizmi za biotično varstvo rastlin

Zahteve po okolju prijazni pridelavi živeža so se preselile tudi v rastlinjake, kjer je v ospredju tako imenovano biotično varstvo rastlin, ki se izvaja tudi v večini držav članic Evropske unije (EU). Kot opozarja doc. dr. Žiga Laznik s katedre za fitomedicino, kmetijsko tehniko, poljedelstvo, pašništvo in travništvo na ljubljanski biotehniški fakulteti, uporaba biotičnih pripravkov zahteva več znanja uporabnikov in tudi njihovo večjo ekološko ozaveščenost. »Pripravki, izdelani na biotični podlagi, so ekološko ustreznejši, njihovo delovanje je bolj specifično, pomembna je njihova formulacija in aplikacija ter natančnost rokov tretiranj. Po drugi strani je njihova učinkovitost večkrat manjša od tiste pri kemičnih pripravkih in tovrstni pripravki so tudi cenovno dražji,« pove Laznik.

Organizmi, ki jih uporabljamo za namene biotičnega varstva rastlin, so tudi polonice. »Te so za zatiranje škodljivcev uporabljali že v 19. stoletju. Prvi poskusi so bili na listnih ušeh in kaparju. Poznamo jih več vrst, med seboj pa se razlikujejo po barvi in obliki telesa, pokrovk, velikosti ter barvi in številu pik na pokrovkah,« razloži strokovnjak in omeni dve naši avtohtoni vrsti: »To sta dvopika polonica (Adalia bipunctata) in sedempika polonica (Coccinella septempunctata). Izmed tujerodnih vrst polonic velja izpostaviti pisano polonico (Harmonia axyridis), ki ji nekateri pravijo harlekinska polonica, kar je poslovenjen izraz iz angleškega Harlequin ladybird. Gre za vrsto polonice, ki izvira z območij srednje in vzhodne Azije in velja za učinkovitega plenilca listnih uši, nekaterih vrst kaparjev in bolšic.« Prav omenjena vrsta je bila vnesena v Evropo predvsem z namenom njene uporabe v programih biotičnega varstva. »Izkazalo se je, da je vrsta izredno agresivna, saj se ne hrani zgolj s škodljivimi vrstami žuželk, temveč se na njenem jedilniku lahko znajdejo tudi koristne vrste žuželk (druge vrste polonic, tenčičarice, plenilske pršice),« pove Laznik in doda, da ogroža tudi obstoj naših domorodnih vrst polonic. Prav tako so prava nadloga tudi nam, saj pogosto v večjem številu prezimijo v stanovanjskih zgradbah.«

Polonice nanašamo v obliki jajčec

V Sloveniji je osnova biotičnega načina zatiranja škodljivih organizmov pod okvirom zakona o varstvu rastlin iz leta 2001. S tem je dovoljena v Sloveniji uporaba le tistih organizmov, ki so na seznamu domorodnih organizmov. Med te spada tudi komercialno dostopna dvopika polonica. »V tujini obstajajo podjetja, ki se ukvarjajo z namnoževanjem koristnih vrst organizmov. Pri biotičnem tretiranju škodljivcev pa se moramo zavedati, da delo izvajamo z živimi organizmi. To pomeni, da jim moramo ves čas omogočati optimalne pogoje, da ohranijo svojo vitalnost,« pove Laznik. »V primeru neoptimalnih pogojev med samim transportom in tudi pozneje pri nanosu se učinkovitost koristnih organizmov zelo zmanjša ali celo izniči.« Polonice nanašamo v zaprtih prostorih (rastlinjaki) največkrat v obliki jajčec ali ličink. Koliko osebkov je potrebnih za nanos, je odvisno od napada škodljivca in od priporočila podjetja. »Navadno nanesemo od 3 do 5 ličink na rastlino. Polonice dobimo zapakirane skupaj z vermikulitom ali ajdovimi luskami v plastenkah,« pove Laznik, ki za večji učinek svetuje, da rastlina ni dlakava. »Pri nanašanju moramo biti pozorni, da osebki ne padejo z rastlin, saj se potem težko sami povzpnejo nazaj na rastlino do škodljivca. Nekateri proizvajalci pakirajo osebke v kartonaste škatle, ki jih nato obesimo na rastlino. Ličinke same najdejo pot iz škatle do gostitelja.« Vnos polonic ponovimo na dva tedna. V Sloveniji sta trenutno dve podjetji, ki se ukvarjata s trženjem (uvozom) pripravkov z namenom njihove uporabe v biotičnem varstvu rastlin.