Treniranje ljubeče prisotnosti
Poletje ponuja priložnost, da obnovimo medosebne vezi. Posvetimo se otroku in mu resnično namenimo svoj čas. S tem ne mislim, da gremo z njim na igrišče, v naravo, po nakupih, ob tem pa smo z mislimi popolnoma drugje, neprestano preverjamo svoj telefon ali imamo monolog o tem, kaj bi otrok moral in česa še ni postoril. Skupen čas zahteva našo popolno prisotnost, vživitev v lastnega otroka, tukaj in zdaj. Ko ste zares prisotni, svojo pozornost popolnoma in v celoti posvetite otroku. Zavedajte se, da v odnosih velja pravilo kvalitete nad kvantiteto. Če otroku dnevno namenite enourno kakovostno pozornost, bo to imelo za grajenje vaših medsebojnih vezi bolj pozitiven učinek, kot če z njim preživite ure, pa ob tem z mislimi tavate nekje drugje. Ste ob otroku, a z njim niste v stiku. Vsakodnevno treniranje ljubeče prisotnosti lahko funkcionira podobno kot meditativna praksa ustvarjanja fokusa pozornosti. Ko se priučimo pozornosti zavedanja sedanjega trenutka in smo v času, ki ga namenimo svojemu otroku, sposobni vsaj začasno odmisliti vsakodnevne skrbi, obveznosti in probleme, postane to odlična priložnost za osebnostno rast in grajenje odnosov, ki resnično povezujejo generacije ne le na obligatorni, ampak na emocionalni in energetski ravni.
Otrok ima pravico do svojega miru
Pa so počitnice res čas otrokovega popolnega brezdelja? Določenim obveznostim in opravilom se pač nikoli ne da popolnoma izogniti. Menim, da je prav, če na otroke gledamo kot na male odrasle. Tako kot starši, imajo pravico do svojega miru, brezdelja, sprostitve in zabave. Podobno kot odrasli pa naj imajo tudi svoje obveznosti in dolžnosti. Kadar je družina v dobri komunikacijski kondiciji, vsak član razume, da je za skupno dobro potrebno kontinuirano vlaganje energije vsakega od članov skupnosti. Seveda po posameznikovih zmožnostih in sposobnostih, ki so največkrat omejene s starostjo. Opravila ne počivajo niti med počitnicami. Lahko pa nekoliko omilimo in prilagodimo togost ritma ponavljanja teh zadolžitev. Iz izkušenj reševanja konfliktov med starši in otroki lahko povem, da je dajanje navodil in izvrševanje dolžnosti najpogostejše jabolko spora. Ključ rešitve je dobra komunikacija. Če boste ukazovali, kričali, grozili in igrali žrtev, ne pričakujte sodelujočega in prijateljskega odziva otroka. Težite k sodelovanju in timskemu odnosu. Ko boste vsi dobre volje, sedite za mizo in se pogovorite, kaj bo kdo prevzel. Ne sprašujte, kaj bi otroci hoteli delati, ker dobro veste, kakšen bo odgovor na takšno vprašanje! Ponudite raje izbiro med omejenimi možnostmi, ki ste jih morda zapisali na seznam. Naj se odločajo med njimi. Dovolite možnost izbire, četudi je ta zelo omejena. Lahko si denimo sami izberejo, kdaj v dnevu ali tednu bodo delo opravili. Izpostavite tudi svojo vlogo in svoja opravila. Naj se zavedajo, da opravljeno delo ni samoumevno in da se prav nič ne zgodi brez vložka nekogaršnje energije. Deljenje opravil med družinskimi člani je lahko tudi zabavno. Ja, prav ste prebrali! Napišite na listke različna opravila, ki morajo biti postorjena, in potem tedensko žrebajte, kjer vsak dobi, kar pač mu nakloni sreča. Lahko tudi mečete kocko in vse skupaj oblikujete v zabavno igro, za katero že predhodno pripravite določena pravila. Dodeljenih vlog pa nikar ne preverjajte vsako uro in ne sprašujte, ali je delo že opravljeno. To bo zbudilo samo slabo voljo, odpor, dolgoročno pa pasivnost in nezainteresiranost otroka za sodelovanje. Naj otrok pove, do kdaj bo delo opravil, in potem mu zaupajte, da bo to tudi resnično storil. Če se ne bo držal obljubljenega, pa naj bodo sankcije logična posledica neizpolnjenih nalog, ne pa odvzem dobrin, ki jih ima otrok najraje. Če otrok ni pomil posode, je logična posledica neizpolnjene obljube naša nezmožnost serviranja sladice, ker nimamo čistih krožnikov, ne pa prepoved uporabe računalnika za teden dni. To je podobno, kot če bi bili v službi za neizpolnjeno nalogo kaznovani z odvzemom pravice do dopusta.
Vzemimo si čas za izlet, knjige bodo počakale
Pohvalite jih za opravljeno delo in ne bodite pretirano strogi perfekcionisti. Vsak ima svoj način dela in redko nekdo delo opravi natančno tako, kot bi ga sami. Bodimo uvidevni in podajmo konstruktivne pripombe, če so potrebne.
Starši pogosto sprašujejo, ali je treba v času počitnic v roke vzeti tudi knjige in občasno obnavljati učno snov? Pri svojem delu se srečujem z različnimi vlogami otrok. Nekateri otroci so v času šole obremenjeni do roba svojih psihofizičnih zmogljivosti, včasih je ta rob celo presežen, drugi se spet dolgočasijo v popolnem brezdelju ali emocionalni zanemarjenosti svojih staršev. Prav je, da imajo otroci v času počitnic tudi kakšne dneve, ki so čisti odklop, brez urnika, opravil, dolžnosti in zadolžitev. Tako kot odrasli potrebujejo »reset«, ki jim bo dal nov zagon in svežo energijo. Bolj kot obnavljanje snovi in prigovarjanje »vzemi malo knjigo v roke« je pomembno, da počitnice postanejo čas pretvarjanja med šolskim letom naučene teorije v prakso. Vzemimo si čas za izlet, pokukajmo skupaj v gozd, zavrtimo si dokumentarec, gremo v knjižnico, ustavimo se ob reki in poglejmo, kako je naučena teorija videti v praksi. Storimo to skupaj in se učimo drug od drugega.
Vsak dan je darilo. Vsak dan počitnic pa je darilo na kvadrat. Naj bo to čas pristnih stikov, ko se boste zares povezali s svojim otrokom. Namenite jim iskriv pogled, nasmejte se z njimi, poslušajte jih in jih resnično začutite. Ustavite se kdaj in jih objemite, pobožajte in jim povejte, kako ste srečni, da so del vašega življenja, pa ne le takrat, ko so kaj dobrega storili, temveč kar tako, ker preprosto so to, kar so.
