Knjiga je na policah slab mesec. Kakšni so bili prvi odzivi?

Na moje veselje je odziv zelo velik. Že z naslovom moje prve knjige Mene ne bo noben jebo sem mislil, da bom dregnil marsikoga. Da morda ni najbolj pametno, da to naredim. Svetovali so mi, da namesto jebo napišem j*. Ampak oprostite! Če veš, kaj bi to pomenilo, potem ne vem, zakaj bi sam sebe slepil. Pri drugi knjigi Žena ima vedno prav sem prav zelo hitro dobil prve odzive. Spomnim se bralca, ki je komentiral, da moški zgubljamo na genetiki. Da s svojim obnašanjem nismo več pravi moški.

In? Vam je dalo misliti?

Lepo prosim! Samo knjigi sem napisal.

Pa vendar so komentarji, da pravih moških enostavno ni več.

To je podobno, kot da živimo v velikem kooperacijskem podjetju, kjer vsak dobi natančen opis svojega dela, nalog. To je meni, lepo ali grdo povedano, butasto. Če te nekdo lahko povozi, ni odvisno od spola. Zelo hitro te lahko povozi že prijatelj, morda drug moški. In ponavadi je za moškega potem kriva ženska? Žal mi je ta koncept razmišljanja povsem tuj.

Kaj pa prijatelji, s katerimi imate navado zjutraj spiti kavo? Kakšen je bil njihov odziv?

Tisti, s katerimi se dobro poznamo, dobro vedo, kaj moje kolumne pomenijo. Vedo, koliko je zajebancije, koliko resnega. Je pa bila knjiga, podobno kot pogosto tudi moje tedenske kolumne, dober uvod, da me že navsezgodaj zezajo. Če kdo v šali vpraša, ali se zavedam, da moškim delam s svojimi objavami in zdaj še s knjigo probleme, ker velikokrat stopim na stran žensk, mu seveda prikimam. Seveda jih je veliko, ki se ne ne bodo strinjali z naslovom knjige… Ampak nisem revček, še blizu ne. Pravzaprav sem srečen, da se lahko zafrkavam iz trenutkov, ki se zgodijo, jih prepoznam in iz tega naredim zgodbo. In mojim prijateljem je to iskreno jasno, z ostalimi se ne mislim ukvarjati. Če ima kdo z naslovom problem, predvidevam, da je bil razočaran tudi ob nakupu knjige 50 odtenkov sive, ker ni šlo za pobarvanko.

Se je z napisanim v knjigi strinjala tudi Alenka?

Alenka prebere vse, kar napišem in objavim. V osmih letih, odkar bere za mano, je morda dvakrat podala svoj dvom. Pa ne toliko glede zgodbe, morda jo je zmotil kakšen detajl, zaključek.

So vaše kolumne, zgodbe iskrene?

So, ampak skrite za humorjem. Dosti več odkrijem kot si dejansko želim. A obenem mi nihče ne more reči: to se je oziroma se ni zgodilo. Gre za to, da skušam ujeti kombinacijo realnosti. Tako je tudi nastajala zadnja knjiga. Vseh petsto kolumn, ki sem jih objavil, in tudi te, ki jih nisem objavil, sem ponovno vzel v roke in potegnil ven tiste, ki se dotikajo naju z Alenko. Postavil sem jih v neko časovnico in jih na novo predelal. Ene so zahtevale več predelave, nekaj sem jih obrnil. Skratka, obrtniško delo je šlo skozi vse. Tedenskih kolumn nimam časa prespati. In včasih bi lahko zgodbe – čeprav so dobro brane in so odzivi nanje dobri – napisal še bolje, če bi imel dan ali dva več časa.

Je naporno biti kolumnist?

Predvsem je obveznost. Nedelja dopoldne je klasična: mir pri zajtrku prekine Alenka s pogledom in vprašanjem: samo čakam, da me vprašaš, kaj naj pišeš. Najhuje je, ko se ti med tednom dejansko ni zgodilo nič pomembnega, primernega za obdelat. Pride ura štiri, pet popoldne, ko moraš sesti in nekaj napisati. Enostavno nimam več manevrskega prostora, saj so kolumne postale obveznost.

Zakaj potem še vztrajate?

Enostavno vem, da dobro pišem. V nekdanji službi pri Microsoftu sem bil odgovoren za komunikacijo. Zaradi stila pisanja in humorja, ki ga imam, sta bili vsa moja elektronska pošta in vsa moja komunikacija obravnavani drugače. In zdaj je dvajset let, odkar pišem, zadnjih osem let z zame prepoznavnim stilom. Zdaj bi rad pisal zgodbe na način, da ne morejo biti boljše. Da je to moj maksimum.

Knjiga je odlična podlaga za igro.

Ideja je že bila na mizi, tudi s kom in kako bi to izpeljali. A sem se ustavil in odločil, da se tega ne grem. Razloga sta dva, ki sta tako globoka, da ne vem, če bi lahko stopil čez. Prvi je, da jaz nisem narejen, da bi lahko eno in isto zgodbo ponovil trideset in večkrat zaporedoma. Verjamem, da bi jo dobro naredil, vendar sem že pri glasbi opazil, igram na kitaro in pojem, da mi gre po desetih ponovitvah že vse na živce. Enostavno sem kreativec. Drugi razlog, zakaj ne, pa so sobotni in nedeljski večeri. Teh ne dam več. Od ponedeljka do petka smo razmetani na vse konce in konec tedna imam čas zase, za družino.

In kaj takrat najraje počnete?

Alenka na ogromni postelji, ki jo imamo kar sredi dnevne sobe, najraje z otroki glede nanizanke. Sam sem najraje zunaj na ležalniku, pred bajto. Gledam v gozd, kaj pišem ali enostavno berem. Samo da sem zunaj, tudi pri minusu. Zelo malo sva tako skupaj; kak večer, pri kakšnem filmu. Pa še to zato, ker Alenki to veliko pomeni.

Je bil tempo, da ste knjigo izdali tik pred poletjem?

Lovil sem datum. Se mi je zdelo, da je prav, nenazadnje sta mož in žena v poletnih mesecih največ skupaj. Odzivov na zadovoljstvo moških je kar nekaj; vesel sem, da je ogromno čudovitih vzporednih zgodb, ki jih slišim, mi jih pišejo. Pri mojih zgodbah je že vsa leta tako, da je večina mojih bralcev žensk. In veliko je žen, ki moje zgodbe berejo svojim možem.

Morda kot priročnik?

Sem mislil, da bi spisal tudi kak priročnik. Vendar se mi zdi, da če delaš priročnik, ti lahko kar hitro zmanjka kakšen del.

Vendar priročnik so izkušnje, ki jih nabiramo v življenju. Se bojite rutine?

Sam pri sebi ne. Zdi se mi, da vem, kaj moram narediti, da se mi stvari zgodijo. Imam občutek, da znam dobro ohranjati ravnovesje v svojem življenju. Če pogledam že to, kako živimo. Ker so otroci v letih, ko potrebujejo taksi, smo se preselili v center Ljubljane. V petek popoldne se premaknemo na Rakitno, kjer preživimo tudi cele počitnice, skoraj 150 noči na leto. Tako ohranjamo svoj mir v zadnji hiši na koncu slepe ulice, tik ob gozdu. Kajti, kot rad pravim, »enostavno mene ne bo tam noben jebo«. In ja, na Rakitni ima žena vedno prav. (smeh)

Dve besedi – da, draga! Kako pogosto ju izrečete čez dan?

Rečem? No, morda ne ravno s temi besedami. Nama z Alenko je več ali manj jasno, kdo je kje glavni. Čeprav delava skupaj v istem podjetju, se ve, kdo kaj dela, kdo je za kaj odgovoren, in vsak ima pri tem proste roke. Seveda, dokler je vse skupaj meni všeč. (smeh) Recimo dogodek ob predstavitvi moje knjige je pripravila Alenka. Sem njen naročnik, v tem primeru tudi direktor podjetja in mož.

In kako sta speljala?

Brez večjih ran. (smeh)

Tudi ko gre za organiziranje družinskega življenja?

Tudi doma veliko stvari delava oba. Vseeno je, kdo kuha, saj oba v tem uživava. Seveda pa imava ene stvari zelo dobro razdeljene. Jaz denimo urejam hišo in njeno okolico, Alenka pa je tista, ki z otroki rada poseda pred televizijo, se z njimi pogovarja o filmih in nanizankah, ki si jih skupaj ogledajo.

Kdaj rečete, da, draga, in naredite po svoje?

Če rečem da, tako naredim. Raje rečem ne in se skregava. (smeh) Sem mož besede, od nekdaj.

Zagotovo pa tudi taktizirate?

Predvsem, ko so tista nehvaležna vprašanja glede nove frizure ali srajca zunaj ali za krilom. Seveda, absolutno. Koliko potenja je ob teh vprašanjih. Kaj bom rekel, da ne bom naredil razlike, ampak obenem bom podal svojo mnenje. Kaj vse ti gre v tej sekundi skozi glavo. Včasih uspem, pogosto ne, kajti ne glede na leta zakona me prebere, še preden kaj rečem. Ah, drage žene, zakaj ve to sploh potrebujete?

Morda zaradi potrditve?

Morda, pa jo res potrebujete?

Kako to, da pišete zgolj o sebi, zgolj o svojih zgodbah?

Pred dvajsetimi leti sem mislil, da moram povedati svoje mnenje. Kdaj sem imel premalo informacij, včasih sem zaradi ega pametoval in potem hitro dobil bumerang nazaj. Izučilo me je in pred devetimi leti sem se zavestno odločil, da pišem samo o sebi, na nikogar ne kažem s prstom. Prav tako ne dajem nasvetov. Prav zato so zgodbe v knjigi Ženska ima vedno prav zabavne.