Iskanje novih kandidatov za glavne vodstvene položaje v Evropski uniji se je letos izkazalo za še težje kot pred petimi leti. Večja razdrobljenost evropskega parlamenta po zadnjih evropskih volitvah se je ob kopici nacionalnih in osebnih interesov izkazala za precejšen zalogaj pri sklepanju kompromisov novega kadrovskega paketa. Pripeljala je do kadrovskega teatra maximus, iz katerega vse večje politične skupine izhajajo kot osmoljenke. Tako nizkotno kadrovanje, ko so se politične skupine med seboj blokirale, novi predlogi kandidatov pa so se pojavljali kot po tekočem traku, ne predstavlja lepe podobe za evropske državljane. In to kljub civilizacijskemu premiku, da utegneta najpomembnejša položaja v Evropski uniji – mesto predsednice komisije in predsednice Evropske centralne banke – prvič voditi ženski. Upravičeno se državljani sprašujemo, ali so vodilna mesta ob političnem mešetarjenju in pragmatizmu strank res dobili najsposobnejši. V kadrovski kuhinji minulega meseca ni nedolžnih. Med njimi je zagotovo tudi francoski predsednik Emmanuel Macron, ki je precenil zmožnost liberalcev, da prevzamejo vodenje komisije. Podobno je svoje zmožnosti, imeti odločilno besedo v Evropski ljudski stranki, zaradi pešajoče domače politične moči precenila tudi nemška kanclerka Angela Merkel, ki ji ni uspelo zbrati zadostne podpore za kompromis iz Osake.
Evropski voditelji so se tik pred zdajci po maratonskih pogajanjih nagibali h kompromisu, s katerim nihče ne more biti povsem zadovoljen. Velik udarec je najprej ut...
Pri imenovanjih na najpomembnejše položaje v Evropski uniji se nakazuje rešitev. Ta po besedah nemške kanclerke Angele Merkel vključuje tudi vodilna...
