Človek je koristoljubno bitje. Ljubi koristi svojega delovanja, ne pa škode, ki se ji trudi izogniti ali jo omejiti. Celotna gospodarska panoga, zavarovalništvo, temelji na posameznikovem strahu pred morebitno škodo, ki bi jo utegnil utrpeti v prihodnosti. Ker zavarovalništvo omogoča omejevanje škode, lahko ugotovimo, da je potrebna in koristna dejavnost. Vendar če pogledamo skozi prizmo etike, ne bi smelo biti izključno privatnolastniška pridobitna dejavnost. Zakaj? Problem je v izvedbi. Treba si je postaviti vprašanje: kaj je osnovno gibalo zavarovalništva? Strah. Pravzaprav odgovor ni tako zelo enostavno označen, saj strah pred izgubo rodi potrebo po varnosti, predvidljivosti, sigurnosti ter »poskrbi« za zasvojenost. Hujši strah povzroča večjo zaskrbljenost, kar vodi v več in večja zavarovanja. Ker se na čustva veliko lažje vpliva kot na razum, se v oglaševanju cilja na strah, omenja pa potreba po zavarovanju, temelječem na razumnem in skrbnem razmisleku. V takšnem trenutku človek ne čuti in ne zaznava neposredne ogroženosti, zato je prehod iz strahu v zaskrbljenost takojšen, nezaznaven (neposredno strašenje bi najbrž imelo negativne oglaševalske in poslovne učinke). Ko strah in zaskrbljenost že obstajata, je dovolj, da se v oglasu samo namigne na možno izgubo nečesa, in psihoza eksplodira v plačevanju premij.

Ali je mogoče primerjati in ugotoviti, da če zavarovalničarji sejejo strah med ljudi s primernim oglaševanjem, je to tako, kot če kmet seje na primer žito? Na kakšen način se lahko družba zavaruje pred takšnim stanjem? Kakšna vrsta ustrahovanja je torej dobra, primerna? Ali je to:

1) takšno, ki ga drugi zgolj hudo prikrito in posredno fingirajo (beri obstoječe zavarovalnice skozi oglaševanje) ter je samoumevno, ali

2) takšno, ki ga drugi neposredno izvajajo (kriminalne združbe, mafija, ki svojim »strankam« proti njihovi lastni volji zaračunavajo zavarovanja)?

Ali pa je pravilno, da se vsem oblikam ustrahovanja za profite posameznikov upiramo? V primeru zavarovalništva recimo z uvajanjem konkurenčnega etičnega zavarovalništva.

Prepovedovanje privatnolastniškega zavarovalništva nima smisla, saj bi bilo pričakovati ogromen gospodarski šok (s tem pa po nepotrebnem ustvarjeno gospodarsko škodo). Kot edina alternativa se pokaže družbeno zavarovalništvo. Argumentacija? Najbrž se še spomnite zadnje svetovne gospodarske in finančne krize. Povzročile so jo privatne finančne družbe, tudi zavarovalnice, ki so se ukvarjale z izvedenimi finančnimi instrumenti (CDO/CDS). Po ocenah strokovnjakov je bila ta kriza v celoti težka več kot 40.000 milijard dolarjev. V primerjavi s tako grozljivo kolosalno škodo, ki so jo povzročile privatne družbe, očitek o slabši učinkovitosti upravljanja državnih gospodarskih družb ne samo da izpuhti, temveč se pokaže kot povsem bebav. Z novimi pravili bi torej nastala nova lastniška oblika zavarovalnic. Osnovni kapital bi prispevala država. Kako bi delovalo etično zavarovalništvo? Zavarovanci bi lahko prek vplačanih premij imeli možnost udeležbe pri delitvi dobička, in to na dva načina:

1) ustvarjeni dobiček bi se uporabljal za znižanje premij in

2) ustvarjeni dobiček bi se uporabil za kapitalsko krepitev zavarovalnice. Zavarovanci – fizične in pravne osebe – bi postali solastniki.

Obe možnosti bi kombinirali v dinamičnem razmerju od na primer 30–70 odstotkov do 70–30 odstotkov, odvisno od gospodarskih razmer. Zavarovanci ne bi imeli nobene možnosti lastniškega odločanja, deleže, nastale iz krepitve kapitala, pa bi lahko prodali samo zavarovalnici. Izplačilo bi lahko dobili tudi v primeru izstopa iz zavarovalnice (prenehanje izvajanja zavarovalniških storitev). Etična zavarovalnica bi morala imeti zakonsko prepoved (stroge sankcije, ničnost poslov) poslovanja z izvedenimi (visoko tveganimi) finančnimi instrumenti; delovala bi v skladu s standardiziranimi matematičnimi, aktuarskimi metodami ter v smislu maksimiranja dobička. Zavarovalnica bi na takšen način dosegla veliko večjo stabilnost, varnost in zanesljivost poslovanja, kar bi pozitivno vplivalo tudi na splošno kvaliteto življenja (merjeno tudi v višjem BDP na prebivalca).

Trdim, da zakonodaja, ki omogoča obstoječe zavarovalništvo kot izključno in edino možno, ne temelji na etičnih (in moralnih) načelih. Pri tem pa se je treba zavedati, da na volitvah v DZ pooblastimo politike, da sprejmejo takšno zakonodajo, kakršno si želimo (in smo je vredni). Pravila, ki ne omogočajo (=onemogočajo) etične izvedbe neke gospodarske dejavnosti, so družbeno škodljiva. Pri tem ima celotna družba večjo škodo, kot imajo posamezniki dobiček. Takšna oblika škode se najpogosteje kompenzira s povprečno višjimi davki.

Ne poznam nobenega etično podkrepljenega argumenta za obstoječo zakonsko pozitivno diskriminacijo privatnolastniškega zavarovalništva. Družbene zavarovalnice bi že samo s svojo pojavnostjo hudo onemogočale privatne zavarovalnice pri njihovem izvajanju monopolnih taktik (in pri tem povsem po nepotrebnem izžemale malega človeka, ki sam ni sposoben zadovoljivega samoobrambnega delovanja). Če bi obstajala konkurenca etičnega zavarovalništva, potem bi bilo bogatenje lastnikov zasebnih zavarovalnic etično (in moralno) povsem sprejemljivo, saj bi posameznik – zavarovanec imel možnost izbire.

Svet je dovolj velik za obe obliki zavarovalništva, privatno in državno.

Aleksander Gruden Cerklje na Gorenjskem