Ena izmed rešitev za napredek v zdravstvenem sistemu je digitalizacija storitev. OpenEHR je mednarodna organizacija, ki si za razvoj teh storitev prizadeva ter predstavlja odprt model informacijske tehnologije in programske opreme za elektronsko vodenje zdravstvenih podatkov. Nasproti temu modelu stoji zaprt model za elektronske zdravstvene storitve. Ta je razširjen pretežno v Združenih državah Amerike in je nagnjen k privatiziranju zdravstvenih podatkov posameznikov in institucij. Organizacija openEHR ima sedež v Londonu, programsko opremo pa je zanje razvilo tudi eno izmed vodilnih slovenskih podjetij na področju informacijsko-komunikacijskih tehnologij. Z Ianom McNicollom, ki je tudi sopredsednik openEHR, smo se pogovarjali o digitalizaciji zdravstvenih storitev.
Katero je osnovno poslanstvo openEHR?Glavni namen je ustvariti standarde in specifikacije odprtega tipa za elektronske zdravstvene kartoteke, ki podjetjem ali državam omogoča grajenje programske opreme, temelječe na odprtih modelih, ki ne zahtevajo dodatnih stroškov, povezanih z licencami.
Dobršen del svojega življenja ste delali kot zdravnik splošne medicine. Kaj je pripeljalo do preskoka v panogo, v kateri se znanje o skrbi za zdravje močno prepleta z informacijsko tehnologijo?Ko sem začel kot zdravnik delati v praksi, me je takoj zmotilo, da moram ogromno časa posvetiti birokratskim obrazcem, in kmalu me je začelo zanimati, kako si lahko to zamudno delo olajšamo z uporabo računalnikov. Začel sem se ukvarjati s snovanjem programske opreme, ki je bila uporabna v ambulantah splošne medicine, čez čas sem se tako povezal tudi z openEHR. Pred dvajsetimi leti sem se preusmeril v delo z računalniškimi sistemi.
Kje torej danes največ delate, s kom se najbolj povezujete?Z zelo različnimi deležniki. Večino svojega delovnega časa posvetim projektom openEHR, kar pomeni, da izobražujem in svetujem podjetjem, študentom, državnim institucijam, ki jih delo z našimi programi zanima ali pa jih že uporabljajo.
Koliko držav je včlanjenih v organizacijo?Zgolj dve državi sta uradno del fundacije, to sta Velika Britanija in Avstralija. Sodelujemo pa seveda s številnimi drugimi državami, ki tudi uporabljajo naše storitve.
Kako se zaposleni v zdravstvu odzivajo na sistemske programske inovacije?Digitalne elektronske kartoteke je zelo težko ustvariti tako, da delujejo učinkovito. Kadar so sistemi zgrajeni uspešno, delavcem v zdravstvu vsekakor prihranijo veliko časa. Težava je v tem, da je mnogo lažje narediti takšne, da ne delujejo zares optimalno. Zaradi tega je potem v klinični praksi tudi veliko nezadovoljstva. Veliko slabih platform je bilo narejenih v ZDA, kjer je moralo zdravstveno osebje zaradi tega zopet preživljati preveč časa za računalniki. Zato nujno potrebujemo kakovostno programsko opremo in mlada podjetja, ki imajo znanje za snovanje dobrih programov. Pri nas jim želimo ponuditi platformo, na kateri lahko gradijo in ki jim ponuja osnovo. Velik izziv za mlade razvijalce je razumevanje, kaj sploh zdravstveni podatki so – se pravi, kaj so alergije, kaj pomenijo posamezna zdravila, krvni tlak.
Težko je povezati klinično znanje s tehnologijo. Zato je neizogibno, da zdravstveno osebje sodeluje s programskimi razvijalci.
Koliko zdravstvenih ustanov uporablja vaše storitve?V Veliki Britaniji tam nekje od 30 do 40 bolnišnic, precej jih je v Rusiji, nekaj jih je tudi v Sloveniji, na primer Pediatrična bolnišnica v Ljubljani uporablja programe openEHR, sisteme imamo tudi na Kitajskem, v Indiji, šest različnih sistemov uporabljajo na Norveškem, tri na Finskem, v svetovnem merilu je težko določiti natančno številko.
Na kakšen način elektronske zdravstvene kartoteke koristijo različnim skupinam bolnikom?Eden izmed zanimivih projektov, v katerega sem tudi sam vpleten, poteka v okviru nacionalne zdravstvene organizacije na Škotskem. Tako na primer razvijamo program, ki se ukvarja z vprašanjem evtanazije na podlagi individualiziranih podatkov. OpenEHR na Škotskem vzpostavlja tudi program za žrtve prometnih nesreč, pripeljanih v bolnišnico z reševalno službo, ki pridobiva podatke o zdravstvenem stanju poškodovanca že v rešilnem vozilu. Uspehe kaže tudi aplikacija za srčne bolnike, ki meri krvni tlak in ob nevarnih odstopanjih na to opozarja. V Avstraliji so vzpostavili mrežo digitalnega nadzora nad hospitaliziranimi osebami, ki imajo resne okužbe in morajo biti izolirane. Trenutno se povezujemo z osebjem, ki ponuja oskrbo na domu, in širšo mrežo pacientov, ki to oskrbo potrebujejo.
Zaradi napak v zdravstvu, kot je denimo napačno predpisovanje zdravil, je lani zgolj v Veliki Britaniji umrlo 22.000 ljudi. Se je stanje z novimi tehnologijami kaj izboljšalo?Če elektronski zdravstveni sistemi niso narejeni dobro, lahko pogostost napak celo povečajo. Splošno gledano pa se stanje izboljšuje, veliko napak izvira že iz tega, da so na kartotekah in receptih nerazumljive informacije – ker ljudje ne znajo brati rokopisa drugih. Elektronski sistemi pa omogočajo preverjanje zapisanega, ponujajo informacije, če je obravnavana oseba na kakšno snov alergična, preprečujejo tudi predpisovanje zdravil, ki imajo kontraindikacije.
Je digitalizirano zdravstvo v kakšnih državah izrazito bolj razvito kot v drugih?Mislim, da nihče še nima vrhunsko razvitega sistema, ker so rešitve zelo težavne. Res pa je, da so nekatere države v tem smislu malo bolj progresivne. Ena izmed njih je Slovenija, omenil bi tudi Estonijo, ki ima zelo dobro razvito infrastrukturo, vendar se problemov ne loteva na tako pameten način kot Slovenija. Upam, da bo v prihodnjih treh desetletjih vodilna sila na tem področju Škotska, saj so škotske ideje za prihodnost pravilno zastavljene.
Imate občutek, da se ljudje bojijo ali zavračajo nove informacijske sisteme v zdravstvu, glede na pogosto prisoten strah pred vdorom v intimo?Če bi me to vprašali pred desetimi leti, bi odgovoril pritrdilno. Danes ta strah ni več prisoten. Zdravniki in pacienti se danes izogibajo programskim opremam v primeru, če te prinašajo več nevšečnosti kot uporabnosti.
Kako vidite prihodnost digitaliziranega zdravstva?Eden izmed velikih izzivov je, kako povezati paciente z njihovimi elektronskimi kartotekami. Treba je imeti vsakodnevne informacije o stanju bolnikov in njihovem življenjskem slogu. Ko oseba zboli, mora biti o svoji bolezni informirana in poučena. Če ima nekdo denimo težave z ledvicami, mora znati prebrati svoje laboratorijske izvide in se o tem pogovoriti z zdravnikom. Pacient mora pri svojem zdravljenju sodelovati, govorim o kombiniranem zdravljenju, pri katerem lahko digitalizacija znatno pomaga.
