Ob vseh videnih in slišanih razlagah ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, poslancev državnega zbora, predstavnikov Zavoda za gozdove Slovenije, lovcev, izjavah kmetov in končno sprejetem sklepu vlade za odstrel 200 medvedov in 11 volkov se tako lahko samo prestrašeno zamisliš in ne veš več, ali je njihovo znanje res tako pomanjkljivo ali pa vse žene zgolj velika želja po dobičku (en odstrel medveda 2500 evrov, krat 200 medvedov je 500.000 evrov).
Se je človek res že tako odmaknil od narave, da ne razume ničesar več? Je res prepričan, da so vsi razen njega moteči in nepotrebni?
Tudi lovci so izgubili stik z naravo in jo gledajo in razumejo le prek puške. Rešitev, da medvedi in volkovi ne bi iskali hrane v bližini človeka, bi bila že v tem, da bi lovci vsako leto zmanjšali odstrel srnjadi, zajcev, jelenov… Zveri bi tako imele hrano v svojem naravnem okolju – gozdu (ki jim jo sicer lovci z odstreli jemljejo), ne bi je iskale v naseljih. Odstrel naj postopoma zmanjšujejo in vzpostavilo se bo naravno ravnovesje. Ravnotežje v naravi se brez človekovega vmešavanja hitro vzpostavi.
Tudi ko uplenijo žival, bi lahko očiščene ostanke pustili za hrano zverem, ne pa da jih zakopavajo. Izgovor, da se tako širijo bolezni, je na trhlih nogah. Zakaj pa takšen sistem v džungli deluje in je vedno deloval tudi brez človeka? Verjemite, da se sistem ravnovesja v naravi vedno vzpostavi s tako imenovanim uporom okolja in z odnosi v okviru živalske vrste (pri volkovih, na primer, se lahko parita le vodilna samec in samica).
Nerazumljivo je tudi obnašanje kmetov, ki niso pripravljeni razumeti, da pašniki niso hlev, da so naravno okolje vseh, tudi drugih živih bitij, in da morajo v takšnem okolju za varnost živali pač poskrbeti s psi, pastirji, ograjo. Vse zadnje našteto pa je zanje le nepotreben strošek in pomeni manjši dobiček. Enostavneje je pobiti vse tiste, ki si iščejo hrano.
Strah kolesarjev, ki se podijo po gozdu (po bivališču živali), in strah vikend prebivalcev, ki neusmiljeno zasedajo bivalni prostor živali, kažeta na popolno odtujenost in nesposobnost sobivanja modernega človeka z naravo in sprevrženo prepričanje, da mu pripada vse.
Zavedati se je treba, da je človek zadnji naselil ta planet. Zdaj si jemlje pravico soditi, koga je na njem preveč in koga premalo. Ampak te pravice enostavno nima! Njegova dolžnost je, če želi preživeti, da spoštuje zakonitosti narave, se zaveda in razume medsebojno povezanosti in soodvisnost vseh živih bitij, ali pa bo s svojim neznanjem in dobičkonosnim pohlepom pogubil ta planet.
Mira Kofler, Škofja Loka