A danes je Lamova sama in v težavah, čeprav ni jasno, ali je res samo ona kriva za to, kar se ji je zgodilo. V vsakem primeru mora zdaj pokazati svoje voditeljske sposobnosti, da bo zmanjšala čedalje hujše napetosti v mestu.

Lamova je morala vedeti, v kaj se podaja, ko je prišla na čelo izvršne oblasti mesta leta 2017. Izbrana je bila prek zelo dobro izdelanega sistema, ki so ga zasnovali zato, da bi komunistični režim v Pekingu dobil voditelja vlade v mestu, kot si ga želi. Toda od leta 1997 se zdi, da kitajski oblastniki niso bili zelo uspešni, ko so izbirali ljudi za ta položaj. In njihova prizadevanja, da bi ves postopek prikazali kot demokratičen, niso nikogar prepričala.

Glavni tekmec Lamove za položaj predsednika vlade je bil nekdanji finančni sekretar John Tsang, ki je premočno vodil v anketah. Toda za kitajske oblasti je Tsang naredil usodno napako, ko je predlagal pogovore z voditelji študentov med gibanjem dežnikov in po njem, kot so se imenovali protesti leta 2014 z zahtevo po demokraciji. Za Peking je bilo nezaslišano, da se je zavzemal za pogovore s tistimi, ki kritizirajo oblasti, namesto da se jih pokori s tepežem in aretacijami.

Že od prvega dne njene vlade so državljani Hongkonga vedeli, da Lamova ni njihova. To je škoda, saj bi bila lahko dobra na tem visokem položaju, če bi jo imeli za svojo. Je na položaju, a ni na oblasti, saj dobiva navodila od vladajočih v Pekingu ali njihove Združene fronte komunističnih plačancev v samem Hongkongu.

Neposredni vzrok za sedanji križev pot Lamove je njen poskus, da bi uvedla zakon o ekstradiciji (izročitvi), ki pa bi porušil varnostni zid med hongkonško vladavino prava in samovoljnim izvajanjem oblasti kitajske komunistične partije v celinski Kitajski. Argument, s katerim je podprla zakon, je bil precej obrabljen. Večina ljudi v Hongkongu – pravniki, poslovneži in običajni državljani – se boji, da bo zakon z enim udarcem zrušil glavni steber sporazuma o »eni državi, dveh sistemih«, ki naj bi zagotavljal mestu svoj način življenja in veliko raven avtonomije do leta 2047.

Če Lamova ni razumela, kako velik odpor bi lahko izzval tak zakon, ko ga je predlagala, pa zdaj to ve. Devetega junija je več kot milijon državljanov zasedlo ulice, da bi izrazili svoje nasprotovanje zakonu, šestnajstega junija pa celo enkrat več. Protesti se nadaljujejo. Celo kitajski oblastniki so zdaj postali pazljivi in so Lamovo pustili na cedilu, saj trdijo, da predlagani zakon ni bil njihova ideja. Dajo vedeti, da je šefinja izvršilne oblasti v Hongkongu delovala na lastno pest.

Kdo ve, morda pa je Kitajska samo dopustila, da je Lamova opravila umazano delo: Lamova je samo delala tisto, za kar je vedela, da se je od nje pričakovalo. Novi zakon bi omogočil Kitajski, da ji ne bo treba kot doslej ugrabljati prebivalcev Hongkonga, ki ji niso po godu. Na vsak način je Lamova, preden je sporočila svojo odločitev, da prelaga na poznejši čas uvedbo tega zakona, prečkala meje mesta in šla v Shenzhen, da bi zadevo razčistila z enim od članov stalnega odbora politbiroja Komunistične partije Kitajske. To precej problematično zatekanje k velikemu bratu, da bi zadevo odobril, je pricurljajo na dan prav v hongkonških časopisih, ki so naklonjeni kitajskim oblastem, očitno z namenom, da bi bilo jasno, kdo ima v resnici oblast.

Za politično kariero Lamove je bil to hud udarec. Toda Hongkong potrebuje enotne voditelje ravno zdaj, saj mesto ne more vsega prepustiti mladim aktivistom, ki se zavzemajo za demokracijo, kot je pogumni Joshua Wong, ki spominja na Harryja Potterja. Tako bi dal Lamovi dva nasveta, za katera upam, da ju ne bo zavrnila samo zato, ker prihajata od mene. Ne želim namreč, da bi Hongkong obtičal v položaju stalne politične krize.

Prvi nasvet šefinji izvršne oblasti je, da mora državljane pomiriti z jasno izjavo, da nima namena uvesti zakona o ekstradiciji letos ali prihodnje leto. Sporočiti mora, da ta zakon nikoli ne bo uveden in da bo prosila Odvetniško zbornico Hongkonga in druge pravnike, naj ji predlagajo, kako naj se na podlagi zakonov obravnava prihodnje primere, ki bi lahko zahtevali izročitev ubežnikov Tajvanu ali Kitajski.

Drugi nasvet je, naj Lamova začne neodvisno preiskavo o dejavnostih policije med protesti. To bi bilo lahko koristno za vse, tudi za policijo. Po mirovnem sporazumu za Severno Irsko leta 1998 sem tam na novo organiziral policijo in se ukvarjal z vprašanjem ohranjanja javnega reda. Ne uporabljaš gumijastih nabojev, kot da bi streljal zajce, demonstrantov ne škropiš od blizu v obraz s poprovcem, ki draži oči, in jih ne pretepaš s palicami, ko ležijo na tleh.

Lamova bi morala pol ure gledati slike iz Hongkonga, ki jih je videl svet. Tudi vsako morebitno nasilno vedenje demonstrantov je treba raziskati. Takšna preiskava ne sme biti popustljiva zaradi višjega moralnega stališča, ki ga naj bi imeli kritiki mestnih oblasti. Bolje bo, če bo to za šefinjo izvršilne oblasti izhodišče za pogovore s skupnostjo in za povezovanje ljudi.

Prepričan sem, da Lamova zdaj vidi, da so državljani Hongkonga lahko njeni pravi prijatelji. Poskušati mora razumeti njihovo zaskrbljenost in njihove strahove ter si pridobiti njihovo podporo. Konec koncev ne bo nikoli imela takšne podpore komunističnih aparatčikov v Pekingu. Zanje bo vedno zamenljiva.

Chris Patten je zadnji guverner Hongkonga in nekdanji evropski komisar za zunanje zadeve, zdaj je rektor Univerze v Oxfordu.

© Project Syndicate, 2019