Verdijeva Aida je med občinstvom izjemno priljubljena že od svoje prve uprizoritve leta 1871 v Kairu, in z njo bodo tokrat zagnali tudi ljubljanski poletni festival. Hrvaški režiser Dražen Siriščević jo je posebej za to priložnost priredil za Kongresni trg, naslanja pa se na produkcijo, ki jo je pred petimi leti postavil v peristilu Dioklecijanove palače; ljubljansko prizorišče bo torej mnogo večje in bo lahko sprejelo desetkrat več obiskovalcev.
Izvajalci bodo mednarodna ekipa solistov, Orkester Slovenske filharmonije, ki je letos postal prvi rezidenčni orkester festivala, Zbor Opere SNG Maribor in HNK Split ter statisti; skupaj bo nastopilo več kot 400 umetnikov, vsi pa bodo budno spremljali dirigentsko taktirko Iva Lipanovića, ki je s filharmoničnim orkestrom že večkrat sodeloval. V predstavi bo nastopilo tudi enajst lipicancev.
Opera, zapisana uspehu
Operna zgodba o zasužnjeni etiopski princesi Aidi in njenem ljubimcu, egipčanskem poveljniku Radamesu, s katerim se želi poročiti tudi hčerka egipčanskega kralja Amneris, je zgodba o ljubezenskem trikotniku, ki ga je Verdi večkrat uporabil v svojih operah. Radames bije notranji boj med ljubeznijo do Aide in zvestobo svojemu kralju, njegova izbranka pa med globokimi čustvi do Radamesa ter ljubeznijo do očeta, etiopskega kralja.
Opero, ki naj bo v »egiptovskem slogu«, je Verdiju naročil turški guverner v Egiptu Ismail Paša v času vsesplošne očaranosti Evropejcev nad antično civilizacijo. S pomembnim umetniškim delom so hoteli počastiti svetovno odprtje Sueškega prekopa leta 1871, ki je povezal Sredozemsko in Rdeče morje.
Zanimivo je, da je Paša opero najprej nameraval naročiti Charlesu Gounodu ali Richardu Wagnerju, po posredovanju francoskega gledališkega direktorja Camilla Du Locla pa je naročilo dobil Verdi. Skladatelj si je scenarij izposodil pri francoskem egiptologu Edouardu Marietteju Beyu, libreto pa je nato spisal Antonio Ghislanzoni, ki je skladatelju verze pošiljal kar sproti, ta pa je potem opero v štirih dejanjih napisal zgolj v štirih mesecih. Premiero so v Kairu zaradi izbruha francosko-nemške vojne prestavili za leto dni (kostumi in rekviziti so ostali v delavnicah obleganega Pariza), tri mesece pozneje pa so jo izvedli še v milanski Scali. Italijansko premiero je obiskal tudi skladatelj, ki je za to priložnost spisal obsežno orkestralno partituro, a se ta potem ni prijela. Občinstvo ga je menda z vzkliki navdušenja kar dvaintridesetkrat priklicalo nazaj pred zastor.
Zvočni svet faraonov
Ne le da je Verdi napisal enega največjih spomenikov egiptomaniji 19. stoletja, ampak je z Aido odprl vrsto tematik, ki so ga vznemirjale tudi sicer – patriotizem, družbena odgovornost, odnos do sočloveka, posebej pa odnos med očetom in hčerko, konflikti med državo in verskimi ustanovami. Vse to je zapakiral v monumentalno, a tudi intimno in brezčasno zgodbo o ljubezni, razmišlja muzikologinja dr. Špela Lah, ki meni, da se vsebinska dvoplastnost družbenih in osebnih hotenj izraža v učinkovitem glasbenem dualizmu italijanske mehkobe in francoske grandioznosti. Veličastnost opere se tako skriva v njeni melodiki in lokalnem koloritu, kot tudi v novih glasbenih idejah, ki jih je skladatelj našel za kuliso antičnega Egipta. Tako je ustvaril prepričljiv zvočni svet faraonov, prepojen s skrivnostmi in eksotičnimi odtenki, pri čemer gre za sofisticiran primer italijanskega romanticizma.
Najbolj znan glasbeni prizor iz opere je koračnica iz finala drugega dejanja, ki je bila všeč že guvernerju, všeč pa je tudi današnjim navijačem na nogometnih tekmah, kjer jo večkrat prepevajo. Verdi je ob prvi izvedbi za ta del partiture dal izdelati tudi šest dolgih trobent, ki se jih je oprijelo ime »trobente Aida«.
Verdi je to opero napisal že v svojih zrelih letih, ko sta nastali tudi Simon Boccanegro in Don Carlos; v kompozicijskem smislu je bil že zelo umetniško tehten in dramatično prepričljiv, kar je potem dokončno udejanjil v Othellu in Falstaffu.
