Analogijo omenjenih stereotipov najdemo tudi na svetovnih finančnih trgih, predvsem na obvezniških trgih: italijanske državne obveznice imajo višje zahtevane donosnosti in nižje ocene sposobnosti zadolževanja (angl. »credit score«). A na drugi pogled sta si državi pravzaprav zelo podobni. Tako Italija kot Japonska sta zelo razviti državi, ki že dalj časa ekonomsko stagnirata. Obe državi imata ogromen demografski problem s hitro starajočo se populacijo. Prav tako sta Japonska in Italija močno izvozno naravnani ekonomiji in proizvajata visokotehnološke produkte. Obe državi sta tudi relativno revni, kar zadeva naravne dobrine, in imata relativno bogate prebivalce (visoko povprečno premoženje in obsežni depoziti v bankah – tudi zaradi starajoče se populacije, ki je med najbogatejšimi na svetu v obeh primerih). Sicer ima Italija več težav z brezposelnostjo (še posebno med mladimi), a pomembno je poudariti, da je stopnja participacije na trgu dela (angl. »participant rate«) nižja na Japonskem, kjer veliko žensk (še) ni vključenih v delovno silo. Obe državi imata tudi zelo visok javni dolg: japonski je najvišji na svetu (znaša 236 odstotkov BDP), italijanski pa drugi najvišji v Evropi in šesti najvišji na svetu (131 odstotkov BDP). Tudi kompozicija tega dolga je relativno podobna, saj si tako Italijani kot Japonci lastijo relativno velik del tega dolga. Kljub vsemu morajo Italijani že tradicionalno plačevati višje obresti kot Japonci. Prav tako je mnenje analitikov in širše javnosti, da ekonomsko in finančno stanje v Italiji predstavlja veliko tveganje za evropsko in globalno ekonomijo.
Mnogi akademiki in analitiki pripisujejo italijanske težave z dolgovi dejstvu, da nimajo lastne valute, medtem ko imajo Japonci jen, v katerem so denominirane japonske obveznice. Italijani uporabljajo evro in imajo posledično manj manevrskega prostora pri uvedbi specifičnih monetarnih politik kot prebivalci dežele vzhajajočega sonca. Hkrati večina akademikov meni, da bi se Italijani zadolževali še dražje, če bi spet uvedli liro. Razlog za razliko v višini in kvaliteti zadolženosti teh dveh držav bi lahko našli v različnih davčnih stopnjah. Italijani imajo višje davke in posledično manj manevrskega prostora, ko gre za pobiranje resursov od državljanov. Sicer pa so v obdobju negativnih obrestnih mer relativno visoke zahtevane donosnosti italijanskih obveznic dobra novica za vlagatelje, ki bi radi vlagali v (kratkoročne) evropske državne obveznice. Ko razlog za razliko v donosnosti naložb ni povsem jasen, bi Angleži rekli »Go with the flow«.
