Če zapišemo pridevnike črno, visoko, suho, vroče ali spodaj, bi vsak izmed nas njihove protipomenke stresel iz rokava: belo, nizko, mokro, mrzlo in zgoraj. Tudi če zapišemo mini, bo vsem znana protipomenka maksi. Kaj pa, če z besedo mini mislimo na legendarni avtomobil s tem imenom? Na angleškega malčka, ki ravno letos praznuje že častitljivih in okroglih 60 let? No, v tem primeru protipomenke zagotovo ne poznajo vsi, jo pa vsaj površni ljubitelji avtomobilov. Tudi v tem primeru je to, če jo kot protipomenko v pravem smislu seveda sploh lahko označimo, že omenjena beseda, le da zapisana s črko x. Torej maxi. Austin maxi, ki so ga začeli izdelovati natanko desetletje pozneje kot minija in tako letos praznuje 50. obletnico. Z minijem pa ga povezuje še marsikaj drugega…
A najprej nekaj osnov: maxi je bil zadnji avtomobil, ki so ga zasnovali še pri znamki BMC (British Motor Corporation), preden je ta leta 1968 postala del novonastale British Leyland Group. Prav tako je bil to zadnji avto, ki si ga je zamislil sloviti oblikovalec Alec Issigonis, idejni oče minija. Začetek razvoja sicer sega v leto 1965, ko je bil prvotni načrt, da se bo nova petvratna kombilimuzina imenovala austin 1500, poznejša štirivratna limuzinska izvedenka pa morris 1500. A ob omenjeni združitvi BMC in Leylanda je novo vodstvo opustilo idejo o štirivratni različici in namesto nje začelo razvijati drug avto, kombilimuzina pa je ostala. In dobila novo ime – maxi.
Težave z menjalniki
Mož, zaslužen za to, da je avto dobil takšno ime, je bil predsednik novoustanovljenega podjetja Lord Stokes, ki je s tem želel proslaviti deseto obletnico minija. Avto austin maxi so predstavili aprila 1969 v Portu, zanimanje javnosti pa je bilo gromozansko. Maxi je bil sploh prvi avto po ustanovitvi podjetja British Leyland, ob tem pa je šlo za eno prvih petvratnih kombilimuzin na svetu (in prvo britansko) in hkrati za enega prvih štirikolesnikov. Predstavili so ga v novi oddaji BBC Wheelbase, predhodnici poznejše priljubljene oddaje Top Gear. Še ena posebnost pa je bila, da je maxijev motor sodeloval s 5-stopenjskim ročnim menjalnikom, kar je bila v tistem času prava redkost. »Zakaj smo se odločili za petstopenjski menjalnik? Najkrajši odgovor bi bil: nekdo je to pač moral storiti. In nam je uspelo, kot nam je pred tem uspelo s pogonom na prednji kolesi. Sam sem avto veliko testiral in povem vam, da sem peto prestavo uporabljal zelo pogosto. Ko želim recimo pri hitrosti 50 milj na uro (80 km/h, op. p.) poslušati radio, prestavim v peto – količina hrupa se tako zniža, vožnja je prijetnejša, zvok pa boljši,« je razložil eden od razvojnikov Charles Griffin.
No, so bile pa s 5-stopenjskimi menjalniki na začetku tudi težave, saj so se pogosto kvarili, prav tako so številni kupci poročali o težavah s sklopko, na splošno ne preveč kakovostni končni izdelavi in se pritoževali nad dolgočasno notranjostjo. Po drugi strani pa je maxi, ki je v dolžino sicer meril le slabe štiri centimetre več kot štiri metre, predvsem družine navduševal s prostornostjo v potniški kabini. Ena izmed nenavadnih možnosti, ki jih je ponujal, pa je bila tudi ta, da so se naslonjala zadnjih sedežev podrla naprej in nazaj, kar je s prav tako nazaj pomičnimi prednjimi sedeži avanturistom ponudilo možnost, da so v avtu dokaj udobno prespali. Za pogon maxija je medtem sprva skrbel 1,5-litrski bencinski motor s 75 konji (56 kilovati), ki se mu je pozneje pridružil še močnejši 1,7-litrski.
Povezava s Slovenijo
V 13 letih proizvodnje je maxi doživel nekaj oblikovnih prenov, leta 1974 so mu opcijsko dodali tudi 4-stopenjski samodejni menjalnik. Največja prenova, ki je pomenila skorajda napol nov model, se je zgodila leta 1980, ko se je začel proizvajati tako imenovani maxi 2, ki pa je zdržal le do leta 1981, ko so proizvodnjo dokončno ustavili. Pri tem je zanimivo, da so maxija nekaj časa proizvajali tudi na Novi Zelandiji, krajši čas, med letoma 1970 in 1971, pa tudi v tovarni IMV v Novem mestu (po nekaterih podatkih so izdelali vsega skupaj 1090 primerkov), ne le v Cowleyju v Angliji, kjer je nastala velika večina teh avtomobilov. Tu so v vseh letih proizvodnje izdelali 450.297 maxijev.
Čeprav se je po začetnem toplem sprejemu navdušenje nad avtomobilom hitro ohladilo in maxi v nobenem pogledu miniju ni segel niti do gležnjev, je tudi sam svoj prostor pod soncem našel v nekaterih filmih in televizijskih serijah, med letoma 1975 in 1980 pa je bil uradno vozilo teniškega turnirja v Wimbledonu. Slavnega ga je denimo naredil tudi legendarni član Beatlov John Lennon, ki je z njim na Škotskem julija leta 1969 doživel prometno nesrečo, njegov lastnik pa je bil še en znan glasbenik, navdušenec nad avtomobili in pevec skupine AC/DC Brian Johnson, ki pa ga maxi ni navdušil: »To je verjetno najslabši avto, ki sem ga kdaj koli vozil. Spominjal me je na škatlico za vžigalice na steroidih. Edina stvar, zaradi katere si pri njem sploh vedel, da sediš v avtu, je bil volanski obroč. Predstavljal je najosnovnejši način prevoza.«
