Po službeni dolžnosti sem nekajkrat na leto uporabnik avtomobila, ki ga poganja elektrika. Moram priznati, da mi je sama vožnja všeč. Je namreč v slogu prisluhnimo tišini, zaradi obilice navora pa se zdi, kot da sem za volanom kakšnega športnega avtomobila. Prav tako je super občutek, da z lastništvom vsaj malo prispevaš k prijaznejšemu planetu. A če me vprašate, ali bi si ga kupil, je odgovor ne. Vsaj ne še v tem trenutku. Razlogov pa je več in glavni ni povezan s financami, kot menijo mnogi. Kljub navidezno visoki osnovni ceni je danes na voljo subvencija v višini 7500 evrov in ugodno posojilo Eko sklada, zato v povprečju mesečni obrok znaša od 130 do 350 evrov, kar je občutno manj, kot večina Slovencev plačuje za klasično gnani avto. A tudi to množic ne prepriča v nakup, kar se zdi skregano z vsako logiko, pa ni.

Sam živim v velikem blokovskem naselju na Fužinah skupaj s še približno 18.000 Ljubljančani. Lahko si predstavljate, da parkirnega mesta ni enostavno najti, a z nekaj iznajdljivosti mi to vsak dan le nekako uspe. A takrat, ko vozim električni avto, vse skupaj postane bolj zapleteno. Ni več dovolj običajno parkirno mesto, temveč takšno z dodano vrednostjo, ki omogoča polnjenje. Ne boste verjeli, število električnih polnilnic je na Fužinah mogoče prešteti na prste ene roke. Kljub temu imam srečo v nesreči. Trgovina v bližini ima dve polnilnici, dogajanje pri njiju pa razkriva vso žalost, ki je povezana z elektrifikacijo v Sloveniji – ves čas samevata. Kar je dobro zame, saj lahko avto brez težav napolnim, kadar koli si zaželim (zaradi dolžine polnjenja to počnem čez noč), za nameček si lahko od prodajalca v trgovini sposodim kartico in je polnjenje (še) brezplačno. Žal je to moja edina možnost polnjenja, saj službena garaža polnilnega mesta ne premore.

Sedaj pa si predstavljajmo prihodnost, leto 2030, ko naj bi bilo na slovenskih cestah 200.000 električnih avtomobilov oziroma približno vsak peti registrirani. Kje se bodo ti avtomobili polnili? Da imamo že danes zelo ugodno razmerje med številom registriranih avtomobilov in javnih polnilnic, kar se bo morebiti še izboljšalo, meni na Fužinah ne bo pomagalo, kot tudi ne desettisočem Slovencev, ki živijo v blokovskih soseskah. In prav to je največji izziv, kaj narediti, da bodo lahko tudi oni nekoč polnili svoj električni avto. Brez konkretnega odgovora bo množičnost električne mobilnosti zapisana zgolj na papirju.

Škoda, saj električni avto dejansko že danes prinaša koristi, ki se uporabniku (konkretno) poznajo v njegovem žepu. Ne samo zato, ker se nakup danes obrestuje (vprašanje je, kaj bo s subvencijami v prihodnosti), temveč tudi zato, ker je polnjenje, kljub temu da so ga nekateri začeli zaračunavati, še vedno nekajkrat cenejše od obiska na bencinski črpalki. Da vse to uporabnikov ne prepriča k množičnosti, samo pomeni, da je v vsej zgodbi nekaj močno narobe. Žal.