»V času, ko sadje zori, imamo kmetje kratke noči,« je skomignil kmet in sadjar Viljem Marc, ki ima skupaj še z dvema sovaščanoma na Planini nad Ajdovščino največji nasad marelic v Sloveniji. Na petih hektarjih te dni marelice zorijo na okrog 5000 drevesih, pobrati pa je treba tudi še zadnje letošnje češnje. Večer pred našim obiskom so v družini Marčevih do polnoči prebirali češnje, nato so v dolino odpeljali marelice, ki jih je po tleh otresla burja. Iz njih jim bo znanka naredila marelični sok. Naslednji dan so znova vstali ob prvem jutranjem svitu. Marelice je najbolje obrati zgodaj zjutraj, ko jih sonce še ne segreje in jih nato hitro odpeljati. Njihova pot do kupca mora biti kratka. Na mizi morajo biti najpozneje 24 ur zatem, ko so bile obrane z drevesa.
Največji užitek je, ko sadje utrgaš sam
Do konca julija, ko bodo dozorele zadnje sorte marelic, Marčevim v sadovnjaku ne bo zmanjkalo dela. Ker štirje pari rok družinskih članov pogosto niso kos vsem opravilom, kupce zelo radi povabijo, da si sadje v njihovem sadovnjaku naberejo sami. »Največji užitek je takrat, ko sadje sam utrgaš neposredno z drevesa. Tako tudi veš, kaj ješ,« se je Viljemova žena Ines Marc oglasila s krošnje češnje. Njen mož je spodaj pokimal, da najbolj uživa, ko v nasadu mrgoli zadovoljnih kupcev, ki jim bo pozneje na poti domov po marelicah dišal celoten avto. Tiste, ki so dozorele šele na ladji ali tovornjaku na poti do trgovine, pač ne dišijo.
Lani zaradi pozebe Marčevi niso nabrali niti toliko marelic, da bi iz njih naredili marmelado. Letos je letina izredna. »Ne smemo tarnati. Letos nam narava vrača še za lani,« se posmeje Marc. Na Planini imajo marelice že dolgo tradicijo. Lega in zemlja jim ustrezata. V polni rodnosti posamezno drevo da tudi do 50 kilogramov marelic. Kupci po njih najpogosteje povprašujejo zaradi kuhanja mareličnih cmokov in marmelade. »Za marmelado je najboljša mehka marelica, to pa je tista marelica, ki pade na tla. Stranke ponavadi gledajo samo na to, da je lepa in da raste na drevesu, a ta ne bo dala najboljše marmelade,« poznavalsko razloži gospodinja Ines. Sama jih tudi vlaga, iz njih peče biskvite in štrudelj, dober je tudi marelični sok.
Slovenske marelice nemočne v primerjavi s tujimi
Marc potarna, da so slovenski sadjarji nemočni v primerjavi z italijanskimi in španskimi, kjer sadje škropijo s številnimi škropivi. »Seveda imajo zato lepše sadje. Vemo pa, da ljudje kupujejo z očmi,« pravi. V roke vzame njegovo marelico, bolj drobno in posejano s pegami in pikami. Zaradi obilnega majskega deževja jih je prizadel škrlup. Čeprav je kljub temu še vedno veliko boljša od uvožene, kupce zavedejo oči. Prikima, da se podobno kot pri breskvah tudi nasadi marelic krčijo. »Tukaj del krivde nosi tudi država, ki namesto domačega sadjarja ščiti uvoznike. Lahko govorimo, da kupujmo domače, lahko govorimo o kilometru 0, a javni zavodi lahko le 20 odstotkov hrane kupijo od lokalnih kmetov, preostalo pa od trgovcev. Zakaj ne bi bilo obratno. Dokler bo tako, kot je, se bodo nasadi še naprej krčili,« je jasen Marc.
