Od tedaj dalje je vse njeno delo povezano z vesoljsko tehnologijo. S sodelavci je razvila navigacijo s pomočjo zvezd, ki so jo uporabili pri Cassinijevi sondi, ko je ta raziskovala Saturn. Za svoje raziskave je leta 1996 dobila nagrado Georgea W. Goddarta in se uvrstila med petsto najpomembnejših znanstvenikov 21. stoletja.
Trenutno dela v Mehiki, v Optičnem raziskovalnem centru univerze v Leonu, kjer se posveča raziskovanju planetov zunaj sončnega sistema. Pogosto se vrača v Slovenijo. Nazadnje je prišla pretekli teden, ko je bila gostja na odprtju razstave Človek na Luni v Tehniškem muzeju Slovenije v Bistri.
Prepričana sem, da se zelo natančno spomnite dneva, ko je človek stopil na Luno.»Seveda. Takrat so moji starši že veliko potovali v tujino in smo doma že imeli televizijo, tako da smo lahko gledali pristanek na Luni. Prvi človekov korak na Luni je bil seveda zanimiv, ampak mene je bolj zanimalo, kako so prišli do tega. Na televiziji niso pokazali le, da človek hodi po Luni, temveč so pokazali tudi inženirje, ki so delali pri tem projektu. Fiziki na televiziji so nam govorili o gravitaciji, o konceptu breztežnosti, ki ga tedaj sploh še nismo razumeli. To je v resnici zelo vplivalo na moje življenje. Ravno sem se vpisala v prvi letnik študija fizike, a nisem imela nobenega namena, da bi raziskovala vesolje. Tudi zato, ker se je to dogajalo tam daleč v Ameriki. A že dve leti kasneje sem bila v Ameriki in študirala na ameriški univerzi, osem let kasneje pa delala za podjetje, ki je aktivno sodelovalo pri raziskovanju vesolja.«
Ljubosumni Američani
Dejali ste, da vas je bolj kot osvajanje vesolja navdušilo inženirstvo. Zakaj?»Rusi so pred tem v vesolje poslali psa, moškega in žensko, a to me niti ni tako navdihnilo, ker pač nekoga daš v škatlo, mu daš malo kisika in upaš, da bo preživel. Američani pa so hodili po Luni, kar sicer pomeni le to, da se je nekdo počasi premikal po nekem kamenju, kar je še daleč od osvajanja drugih planetov. Toda pri pristanku na Luni leta 1969 so vse načrtovali res podrobno in s tem se je ukvarjalo izjemno veliko ljudi. To, koliko ljudi je sodelovalo pri pristanku na Luni, pove tudi podatek, da je ostalo, ko so ukinili program Apollo v sedemdesetih letih, tisoče in tisoče inženirjev in znanstvenikov brezposelnih.«
Prvi človek na Luni je bil seveda tudi stvar političnega prestiža.»Seveda. Američani v tistem času niso bili tako uspešni v osvajanju vesolja kot Rusi. V ameriški duši je, da so prepričani, da so najboljši. Zato so morali poslati prvega človeka na Luno. Šele ko so videli, koliko to stane, so program Apollo opustili.«
Ali zdaj nimajo podobnega občutka ob kitajskih osvajanjih Lune?»Seveda imajo. Ko so videli kitajskega roverja na Luni, so Američani skoraj zboleli od ljubosumja in zavedanja tega, da niso več najboljši in edini, kar zadeva osvajanje Lune. Zato želijo zdaj ponovno vzpostaviti programe raziskovanje Lune, kar je napovedal tudi predsednik Donald Trump. Toda menim, da ta hip nimamo tehnologije, da bi se človek vrnil na Luno. To, da so leta 1969 pristali na Luni, je bila zasluga stare, analogne tehnologije. Tedaj so računali na roke, zdaj vse delamo z računalniki. Ta hip ne vemo, ali je digitalna tehnologija dovolj zanesljiva za ponovitev takega podviga. Danes bi šlo lahko narobe veliko več stvari, kot bi jih lahko šlo pred 50 leti. Prav tako bi to zdaj stalo veliko več kot pred 50 leti in predsednik Trump gotovo ni pripravljen toliko plačati.«
Kaj pa zasebni kapital, ki se podaja v vesoljsko industrijo in napoveduje osvajanje vesolja?»To so igrače bogatašev. Gre za zelo bogata podjetja, ki želijo biti del vesoljskega raziskovanja. V resnici pa je bil v vesoljski industriji vedno prisoten tudi zasebni kapital. Tudi pri projektu Apollo. Državni denar je šel k Nasi, ta pa je nato najemala zasebna podjetja za izdelavo potrebne tehnologije. Recimo tudi Space Shuttle je naredilo zasebno podjetje Rockwell. In obratno – zasebna podjetja, ki imajo tehnologijo, ki zanima Naso, to ponudijo državi, vedoč, da bodo s tem zaslužili več, kot so vložili v razvoj. V sodelovanju zasebnega kapitala in države pri osvajanju vesolja gre le za željo po dobičku.«
Če pravite, da je že vrnitev na Luno tako zapletena, kaj šele potovanje na Mars. Je sploh realno govoriti o človeku na Marsu?»Pri potovanju na Mars so pojavljajo enaki problemi kot pri poti na Luno. Le da je pot daljša, torej je več možnosti, da gre kar koli narobe. Ne smemo odpotovati na Mars, dokler ni pot na Luno in nazaj nekaj samoumevnega. Zato je politično bolje napovedovati potovanja na Mars kot pa na Luno, saj se potovanje na Mars še dolgo ne bo uresničilo. Kar pa zadeva Luno: če bi imela redke kovine, bi gotovo že imeli vsakdanja potovanja tja. Tako pa je zanimiva le za raziskovalce.«
Vas pri vašem delu zanimajo še bolj oddaljene stvari: zunajsončni planeti. Kako to?»Delala sem v laboratoriju za reaktivni pogon, ki je del Kalifornijskega tehnološkega inštituta in je eden najslavnejših na svetu. Laboratorij z Naso sodeluje pri robotskem raziskovanju vesolja. Sodelovali so recimo pri izdelavi Cassinijeve sonde, ki je raziskovala Saturn. Ko so v vesolje nehali pošiljati ljudi, je bil tak način raziskovanja vesolja vse pomembnejši. Delala sem pri zadnjem tehnološkem projektu za Cassinijevo sondo, raziskovala sem tehnologijo navigacije po zvezdah, ki jo zdaj uspešno uporabljajo. Ko se je ta projekt končal, sem iskala drugega. Ker smo že odkrili vse planete sončnega sistema, se je bilo treba pač usmeriti širše, zato sem se lotila iskanja zunajsončnih planetov. Projekt, ki ga imam zdaj, financira Amerika, delam pa v Mehiki, kjer gradim instrument za odkrivanje eksoplanetov.«
Zanesljive in nezanesljive zvezde
Koliko zunajsončnih planetov smo že odkrili?»Ah, eksoplaneti so tako kot pravljica. Ko ponoči ležite na travniku in gledate v nebo, si gotovo mislite, da so ob zvezdah planeti, kamor bomo odpotovali. Znanstveniki počnejo enako, le v širšem smislu in z veliko denarja. Te sanje pa so tudi praktične. Zvezde uporabljamo za koristne stvari, recimo za navigacijo. Tako kot so to včasih počeli pomorščaki, le da zdaj zvezde uporabljajo za navigacijo tako na Zemlji kot v vesolju. Zato je pomembno, da poznamo čim več zvezd, da poznamo njihov položaj in svetilnost. Kadar znanstveniki rečejo, da štejejo zvezde, je to delno zaradi lepote, ker potem pokažejo zvezde različnih barv, delno pa za potrebe navigacije. Imamo dve vrste zvezd: zanesljive in nezanesljive. Prve nam pomagajo pri navigaciji, za druge pa želimo vedeti, zakaj niso zanesljive, zakaj se denimo spreminja njihova svetilnost. Mogoče je, da imajo nezanesljive zvezde ob sebi planet, ki jih občasno zasenči, zaradi česar se jim spreminja svetilnost. To raziskujem. Do zdaj smo odkrili okoli 4000 nezanesljivih zvezd, za katere domnevamo, da imajo planete. S svojim instrumentom lahko odkrivam planete, podobne Zemlji ali Jupitru, ne zanimajo me le protoplaneti, se pravi skale v vesolju.«
Slovenci trenutno izbiramo imena za enega teh zunajsončnih planetov. Imate kakšen predlog?»Prav je, da lahko vse človeštvo določa imena vesoljskih objektov. Ker je več zvezd, kot je ljudi na svetu, je planetov verjetno še več, tako da je poimenovanj veliko. Če bi bil planet podoben Zemlji, bi ga imenovala Nova Zemlja. Če človeštvo ni tako neumno, da se bo uničilo, bomo gotovo našli tehnologijo, da se bomo preselili na drug planet in tam rasli naprej. Čeprav se take nove ideje sprva slišijo strahotno trapasto, se lahko izkažejo za konstruktivne. Samo pomislite, kaj so govorili, ko so prišle prve ideje, da bi leteli, češ da nam bog ni dal kril in da je letenje neumnost. Zdaj pa je letenje nekaj vsakdanjega.«
Verjamete ali veste, da je nekje v vesolju življenje?»V gejzirjih parka Yellowstone živijo mikrobi, ki za svoje preživetje potrebujejo kislino, saj njihov sistem ne temelji na ogljiku, ki je sicer temelj življenja na Zemlji. Če ta organizem lahko živi, potem ne vem, zakaj ne bi kje drugje v vesolju v enako nenavadnih razmerah tudi živeli organizmi. Dvomim pa, da kje živijo človeku podobna bitja. V mojem življenju, v življenju mojih otrok in vnukov življenja zunaj Zemlje gotovo ne bomo videli. Še dlje v prihodnost pa ne morem razmišljati.«
Kje ste pravzaprav doma: v ZDA ali v Mehiki?»Doma sem tam, kjer je srce. Moja družina je v Ameriki, tako da rečem, da imam dom v Ameriki, v Arizoni, službo pa v Mehiki. Stanujem pet minut od svoje pisarne, tako da imam do tja prijeten sprehod po hladu, saj v službo pridem ob šestih zjutraj. Moja pisarna gleda na vzhod in izjemno me razveseli, da zjutraj vidim vzhajati sonce.«
Kako pogosto pa se vračate v Slovenijo?»Letos bom prišla trikrat. Enkrat bova prišli skupaj s hčerko. Veste, Ljubljano sem zapustila, ko mi je bilo 19 let, toda še vedno je to moje mesto. Slovenijo imam vedno v srcu. Čeprav sem se navadila na ameriško in mehiško kulturo, govorim, mislim in sanjam slovensko kulturo. Morebiti si bom lahko prihranila nekaj denarja in si kupila majhno stanovanje v Ljubljani, da se bom lahko vračala še pogosteje.«
