Nekdanji britanski zunanji minister Boris Johnson je zadnje dni vendarle začel sodelovati v kampanji za premierski stolček, potem ko so ga doslej zastopali njegovi pribočniki, zato da ne bi s kakšnim velikim spodrsljajem zapravil statusa nepremagljivega favorita. Pred tekmecem v finalu, sedanjim zunanjim ministrom Jeremyjem Huntom, ima orjaško prednost, ker je bil eden od voditeljev kampanje za izstop iz EU, medtem ko je bil Hunt glasen nasprotnik brexita. Velika večina od 160.000 članov konservativne stranke, ki bodo odločali o novem vodji stranke (ta bo avtomatično postal novi premier), je za nesporazumni odhod iz EU in ne zaupa brexitskemu spreobrnjencu Huntu.
Privijanje vijaka trdega brexita
Zdaj oba navijata za brexit, vendar z razliko. Johnson dodatno pritiska na tekmeca, od katerega tako rekoč zahteva, da javno pristane na to, da mora Britanija za vsako ceno 31. oktobra zapustiti EU; gre za datum, do katerega sta Bruselj in London sporazumno preložila brexit. Tako Johnson kot Hunt sicer trdita, da bi se takoj, ko bi postala premier, začela pogajati z EU o sporazumnem odhodu pod novimi pogoji, vendar imata precej drugačen odnos do tega že tretjega skrajnega brexitskega roka. Johnson je v najnovejšem intervjuju uporabil staro angleško frazo »come what may, do or die«. Patetično se je v bistvu zaobljubil, da bo Britanijo v noči čarovnic povedel iz EU tudi, če ga zato čaka smrt. To zaobljubo je zahteval tudi od Hunta, ki pa nanjo ne pristaja, ampak pravi, da je pripravljen zapustiti EU brez sporazuma, vendar ne ravno na ta datum, če bi kazalo, da je mogoče v bližini tega datuma skleniti boljši sporazum. Hunt pravi, da je 31. oktober »lažen skrajni rok« za brexit, ki lahko sproži predčasne volitve, če bi poslanci zavrnili nesporazumni, torej tako imenovani trdi brexit. Tudi on pa zaostruje svojo brexitsko retoriko. V radijskem nastopu se je strinjal z enim od poslušalcev, ki je trdil, da EU obravnava Britanijo kot umazanijo.
Johnson kot Houdini
Nekdanji vodja državne uprave lord Kerslake pravi, da se je Johnson z zaobljubo o tem, da bo Britanija pod njegovim vodstvom za vsako ceno zapustila EU 31. oktobra, spremenil v Houdinija. Namreč da si je oblekel prisilni jopič, zaklenil vrata in odprl pipo z vodo. Johnsona očitno zanima samo velika večina med 160.000 člani konservativne stranke, ki so za trdi brexit, saj bodo oni, ne pa vsi Britanci, odločali o novem premierju, ko bodo volili novega voditelja konservativne stranke.
Najnovejša raziskava javnega mnenja sicer kaže, da je samo 28 odstotkov Otočanov za trdi brexit. V parlamentarni demokraciji naj bi odločal parlament, v katerem pa je prav tako večina poslancev proti trdemu brexitu. Vseeno nekdanji brexitski minister in nekdanji Johnsonov tekmec za premierski stolček, zdaj pa njegov strastni pribočnik Dominic Raab trdi, da bi lahko Johnson kot premer enostavno ignoriral poskuse parlamenta, da blokira trdi brexit. Dejal je, da nobena resolucija parlamenta proti trdemu brexitu ne bi imela pravne teže in bi jo lahko premier Johnson zavrnil ali preklical.
Referedum, volitve ali preklic brexita?
Nekdanji član konservativne vlade Phillip Lee pa je ocenil, da je trdi brexit posledica kolektivne norosti v konservativni stranki. Pravi, da bi morali on in drugi proevropski konservativni poslanci zagroziti svoji vladi, da jo bodo pomagali vreči, da bi preprečili trdi brexit. Po njegovem bo novi konservativni premier, kdor koli bo, ugotovil, da je trdi brexit zaradi nasprotovanja parlamenta neizvedljiv, in bo imel samo tri možnosti: referendum, parlamentarne volitve ali preklic brexita. Po vsem, kar te dni slišijo Britanci, ni presenetljivo, da jim spet ni jasno, kaj se bo zares zgodilo na brexitski datum, ki je zdaj postavljen na 31. oktober.
