Najprej moram povedati, da ne govorim na pamet, saj sem bil zaposlen v Dravskih in Savskih elektrarnah, v Elektru Slovenija in sem rojen blizu reke Mure – torej poznam vsebino.

Vsa zgodba, kot skoraj vse podobne v energetiki, traja že več kot trideset let. Vodne elektrarne povsod po svetu spadajo med najzanesljivejše in najčistejše vire energije in v Sloveniji imamo na srečo bogate vodne vire. Vendar pa mora Slovenija še danes uvažati skoraj polovico potrebne energije in je torej energetsko odvisna država. Odločitev o prenehanju gradnje elektrarne torej to odvisnost še povečuje in je zato treba jasno povedati, komu takšna odločitev škoduje in komu koristi. To, da bodo Dravske elektrarne zahtevale od države povrnitev deset milijonov evrov za že opravljeno delo, je samo začetek učne ure. V smislu naslova članka bo to kmalu učna ura politikom, ki niso sposobni ali niso hoteli braniti javnega interesa; bo učna ura samozadovoljnim energetikom (in gospodarstvu), ki niso javnosti odločno in jasno predstavili argumentov; bo učna ura kmetom, ki bodo še naprej stokali in iskali pomoč države ob skorajšnji naslednji suši ali poplavi; bo učna ura turističnim delavcem, ki so jim očitni primeri turizma na avstrijski strani malo mar; bo na koncu tudi učna ura za vse nas, ki pa smo menda že navajeni, da mi – ne pa odgovorni – na koncu plačamo vse napake in neumnosti.

Koristi od te odločitve pa bodo imeli naši sosedje in vsi, ki nam prodajajo vedno dražjo energijo; tuji politiki, ki bodo izkoristili našo energetsko odvisnost, še posebno pa domači in tuji okoljevarstveniki, ki menda branijo naravo. Pa jo res? Torej so Avstrijci in vsi drugi, ki imajo elektrarne na Muri, Dravi in Donavi, neumni? Prej obrnjeno, zato se nam lahko upravičeno smejijo in nam solijo pamet. V resnici pa so okoljevarstveniki s to izsiljeno odločitvijo povečali onesnaževanje okolja z elektrarnami na plin, nafto in premog; povečali stroške države za odškodnine ob sušah ali poplavah; povečali naše stroške za uvoženo energijo in ogrožajo varnost prebivalcev v porečju Mure. Predvsem pa gre za širjenje tujega energetskega (gospodarskega), političnega in okoljskega kolonializma, kar pomeni, da se naša država odpoveduje neodvisnosti na tem področju.

A kaj bi to, saj našo materialno in duhovno bogastvo razprodajamo na vseh področjih že od prvih dni naše nove države in se tako spreminjamo iz državljanov države v domorodce dežele Slovenije. Ne vem, ali bo Mura res komu učna ura, vsaj mi domorodci pa bomo lahko še naprej v temi sedeli na njenem bregu in zamaknjeno gledali priložnost, ki je odplavala po vodi.

Janez Zadravec, Ljubljana