Mnenju predsednika, da Slovenci svoje državno premoženje slabo upravljamo, se tudi sam pridržujem. Močno pa se razlikujeva v pogledih, kaj naj bi bil razlog za to. Po mojem prepričanju namreč ni krivo neznanje Slovencev ali celo naša nedozorelost, pač pa je težava v tem, da nam je politika državo v nemajhni meri »ugrabila« in nam vsilila sistem upravljanja državnega premoženja, ki deluje kot odlično gojišče klientelizma in korupcije. Naj to nič kaj prijazno oceno podkrepim z naslednjo kratko primerjavo našega upravljanja državnega premoženja (vključenega v Slovenski državni holding, to je SDH) z rešitvijo, ki jo pri upravljanju večjih poslovnih sistemov uporabljajo Nemci, recimo v Fraportu, ki nam je blizu tudi zato, saj gre za nemškega lastnika našega osrednjega letališča.

– Nadzorni svet (NS) ima tako v naši kot v nemški zakonodajni ureditvi osrednjo vlogo pri upravljanju velikih poslovnih sistemov. V nemških družbah ima ta po zakonu 20 članov, v našem SDH pa pet.

– Vse člane NS SDH imenuje vsakokratna vlada in je tako njihova sestava rezultat kupčkanja vodij koalicijskih strank. V Fraportu pol članov NS zastopa interese lastnikov in države, drugih deset pa interese dela; od slednjih jih pol izvolijo v podjetju zaposleni, preostali pa so zunanji strokovnjaki in jih imenujejo od podjetja neodvisni sindikati.

Že zgolj gornja primerjava dopušča oceno, da je nemški NS potencialno učinkovit in sposoben primerno usklajevati interese kapitala, zaposlenih in tudi splošne družbene interese, povezane z delovanjem večjih poslovnih sistemov. Nasprotno od tega pa naša sestava NS SDH vsaj poznavalcem problematike upravljanja govori v prid prej navedeni domnevi, da je namreč naša ureditev prefinjeno prilagojena potrebam klientelizma in korupcije. Temu primerno državno premoženje tudi upravljamo in z njim državo v nemajhni meri pohabljamo.

Pred dvema letoma je stranka SD v sodelovanju z zainteresirano civilno družbo (ZDUS, Zveza sindikatov, Sinteza) parlamentu predlagala spremembe zakona o SDH, s katerimi naj bi se po nemškem zgledu odpravilo slabosti, ki mu jih zgoraj pripisujem. Tedanja Cerarjeva vlada je ob »strokovni« podpori Zveze nadzornikov Slovenije in GZS parlamentarno obravnavo tega predloga preprečila, kaj šele da bi se zavzela za njegov sprejem. Za ta in podobna ravnanja, povezana z upravljanjem državnega premoženja, bi moral vedeti tudi predsednik države. Zato zveni to, kar je v nedeljskem pogovoru povedal o prodaji bank, vse prej kot prepričljivo.

Andrej Cetinski, Ljubljana