Tigran Petrosjan, veliki skeptik, 1. del

Tigran Vartanovič Petrosjan se je rodil v armenski družini v Tbilisiju pred 90 leti. S šahom se je srečal pri osmih letih, a je med drugo svetovno vojno osirotel. Za preživetje je moral pozimi pometati ulice, pri tem pa zbolel. Odtlej so ga spremljale težave s sluhom. Njegov prvi učitelj Arčil Ebralidze je v veliki meri oblikoval Tigranov strateški slog igre. Petrosjan se je po vojni preselil v Erevan, postal mojster, kmalu pa spoznal, da bo potrebna selitev v Moskvo. Zadel je v polno; že leta 1951 je bil kljub uvodnima porazoma drugi na prvenstvu SZ – pred Botvinikom, Smislovom, Bronsteinom… Ni se ustavil: na medconskem turnirju se je z lahkoto uvrstil na turnir kandidatov, spotoma pa postal velemojster. Zürich je bil njegov prvi kandidatski preizkus, petega mesta pa ni bil vesel.

Naslednja leta so bila v znamenju miroljubnosti, ki je Petrosjana spremljala vso kariero. Drugi poskus med kandidati je končal na tretjem mestu. Šele ko je poživil igro, je leta 1958 prišel v olimpijsko moštvo, leto pozneje pa v svojem Tbilisiju osvojil prvenstvo SZ – prvo od kar štirih. Tudi pri nas je lepo igral: na kandidatskem turnirju je bil tretji, prav tako na blejskem veleturnirju leta 1961. Na turnirju kandidatov v vročem Curacau je spomladi 1962 sklenil znameniti pakt s Paulom Keresom in Jefimom Gellerjem, ki je razkuril Bobbyja Fischerja. Trojica je medsebojne partije na hitro remizirala, največ moči pa je to prihranilo prav Tigranu: zmagal je in izzval svetovnega prvaka Mihaila Botvinika. V Moskvi sta se spopadla naslednjo pomlad. Petrosjan je prvo partijo grdo izgubil, kmalu pa našel recept: iskal je menjavo kraljic in nato skrbno pritiskal na slabosti v nasprotnem taboru. Prvak je še enkrat udaril in izenačil, v drugem delu pa je Tigran uveljavil svojo voljo. Najboljši je bil v dvobojih – in zdaj je dobil največjega.