Mednarodna razstava Instinkt ponuja razmislek o fotografiranju živali. Ustvarjalce je namreč zanimalo, kako pojem instinkta definira fotografski proces in posledično fotografsko reprezentacijo. »Kaj je danes sploh še instinkt? Ali še lahko govorimo o naravnem impulzu, glede na to, da smo živali skozi stoletja kultivirali do te mere, da smo jih začeli že spreminjati, v času antropocena pa so začele tudi one spreminjati nas?« opozarja kustosinja Jasna Jernejšek. To se manifestira že na družbenih omrežjih, kjer so fotografije živali med najpogostejšimi, nekoliko bolj poglobljeno pa v našem odnosu do hišnih ljubljenčkov, do eksotičnih vrst, po tretji strani pa do živali, namenjenih zakolu. Kje so meje?
Hibridna telesa
Madžarski fotograf Daniel Szalai odpira vprašanje masovne produkcije živali, v tem primeru pasme piščancev novogen, ki so jih – tudi ob pomoči spretnih strategij oglaševanja – razvili za uporabo njihovih jajc v farmaciji. Pripravil je vizualno privlačno fotografsko instalacijo 168 piščancev in jo oblikoval kot korporativni portret zaposlenih. »Ti piščanci so predstavljeni kot individualizirane antropomorfizirane osebe, kot zanesljivi soudeleženci v proizvodnem procesu, zato se avtor poglablja tudi v tematiko pravic živali. A zakaj nekaterim živalim pravice podeljujemo in drugim ne?« sprašuje kustosinja, ko namigne na vzporednico pri obravnavi ljudi na trgu dela.
Slovenska fotografinja Vanja Bučan vztraja pri svoji praksi prehajanja med dokumentarno in režirano podobo. Govori o dvojnem odnosu človeka do narave, ki je skozi stoletja udomačevanja tudi sožiten, a zato nič manj izkoriščevalski. Bučanova človeške figure obravnava kot neke vrste hibridne skulpture, nemogoča telesa, ki niso ne živali ne ljudje ali pa so oboje skupaj, produkt družbenih interakcij in vnaprej dodeljenih vlog. Odene jih v materiale z živalskimi vzorci in postavi v umetna okolja, ki zgolj vzbujajo videz naravnih, tokrat denimo v živalski vrt, pojasnjuje kustosinja.
V nasprotju z živalskimi vrtovi, kjer naj bi živali videli v njihovem »naravnem« okolju, jih je Avstrijec Klaus Pichler poiskal v kleteh in skladiščih Prirodoslovnega muzeja na Dunaju. Muzeju primanjkuje prostora za shranjevanje eksponatov, zato nagačena živalska trupla, ki naj bi bila namenjena prikazu javnosti, pogosto – v domala nadrealističnih in absurdnih situacijah – obležijo v kabinetih, hodnikih in toaletnih prostorih. »Tovrstno ohranjanje različnih vrst vedno upravičujemo s pojasnilom, da če bomo dovolj dolgo preučevali živali, bomo bolje razumeli tudi človeka. A ne v živalskih vrtovih ne prek nagačenih živali ne moremo priti do osebnega izkustva, kako se – sploh divje – živali vedejo v naravnem okolju.«
Med infantilnostjo in seksualnostjo
Še bolj konceptualno je pristopila beloruska fotografinja Alexandra Soldatova, ki je v svojem projektu razčlenila pristop pri vzgoji psa, z njo pa človekove želje po obvladovanju narave. Ogledati si je mogoče fotografije vzreje pasjega mladiča, koristne pripomočke in nasvete iz priročnikov, dodala pa je tudi ilustracije starodavnih mitologij, povezanih z božanskostjo psov. Avtorica vzgojo psa doživlja kot nasilje nad obema vrstama – nadvladano pasjo in človeško, ki mora nadvladovati, da ne bi pes zavladal njej.
Razstavo pisano zaokrožuje serija fotografij oziroma dokumentacija performansov norveške vizualne umetnice Anje Carr. Z oblačenjem v like iz otroških risank in serij popularne kulture na eni strani preigrava otroškost, na drugi strani pa se spogleduje z novim fenomenom medvrstnih subkultur (furries, bronies); oblečena v Miss Piggy iz Muppetkov denimo hrani prave pujse. »Za navidezno lahkotnostjo je večplastnost njenih likov mogoče zaznati tudi v njihovi seksualni sugestivnosti. Smo torej že na točki medvrstne solidarnosti, je torej ena od najbolj instinktivnih stvari, ki si jih delimo z živalmi, seksualnost? Kako pa je potem s tabujem medvrstne seksualnosti?« še sklene kustosinja.
