V mesto se je naselilo kar pol milijona ljudi iz Sirije. Ti ljudje se tja niso le preselili, ampak so s seboj prinesli tudi veliko potreb. Po večini so bili brez denarja, lačni in brez prostora, kamor bi se lahko zatekli. Poleg tega niso govorili njihovega jezika. Prebivalci mesta Gaziantep se tega niso ustrašili in jih poskušali vrniti nazaj od koder so prišli, kakor je to storilo veliko držav in še vedno počne. Nasprotno. Sprejeli so jih medse in jih nastanili po svojih najboljših močeh.
Istanbul, največje mesto v Turčiji s 15 milijoni prebivalcev, je sprejel, v primerjavi z Gaziantepom, le 560 tisoč ljudi. V Osmanskem cesarstvu, še preden sta obstajali Turčija in Sirija, sta bili mesti Antep in Aleppo del istega ozemlja. Zato si sirski migranti prizadevajo ostati blizu doma, saj s prebivalci južnega dela Turčije delijo isto zgodovino, poleg tega pa je v mestu veliko povpraševanje po nekvalificirani delovni sili.
A kljub vsemu je prihod novih prebivalcev močno obremenil mestne vire. Predvsem stanovanja, porabo vode, javni prevoz in zdravstvo. »Prvotno moramo priskrbeti hrano, oblačila in začasno zatočišče,« je pojasnil Onder Yalcin, vodja mestnega urada za migracije in dodal, da so v ta namen najeli hotele, ljudi pa namestili tudi v športne centre.
»Obrnili smo se tudi na prebivalce, da pomagajo in prinesejo hrano, odeje, oblačila, kuharske pripomočke in podobno. Najbolj ranljive, kot so matere z majhnimi dojenčki, pa ljudje vzamejo v svoj dom,« je še povedal Yalcin. Za polovico migrantov, mlajših od 18 let, pa največjo težavo predstavlja izobrazba, ki je trenutno najbolj zaskrbljujoča.
Le štirje odstotki živijo v kampu za migrante
Že zelo zgodaj si je turška vlada začela prizadevati za vključevanje migrantov v urbana območja, zato jih v kampih za migrante živi le štiri odstotka. Zaradi tega so se v mestu zvišale najemnine stanovanj, delodajalci so izkoristili nenaden porast delovne sile, da bi lahko znižali plače, prišlo pa je tudi do konflikta pri dostopu do pitne vode. S tem se je večalo nezadovoljstvo Turkov, ki so bili mnenja, da je bila pomoč namenjena Sircem, ne pa revnim domačinom. Da bi se izognili tovrstnim konfliktom, so se odločili za nov pristop, ki temelji na integraciji.
Županja Fatma Sahin je ustanovila oddelek za upravljanje migracij. Temeljna ideja je bila, da so Turki in migranti obravnavani enakovredno in prejemajo enake koristi. Najprej se je soočila s pomanjkanjem vodnih virov in prepričala vlado, da vodo napeljejo z območij oddaljenih tudi 130 kilometrov. Nato je naredila načrt o gradnji kar 50 tisoč novih domov, kot tudi bolnišnic in javnih storitev. Vse je bilo namenjeno tako Turkom kot Sircem.
»Rekel sem jim, da moramo delati skupaj. Prizadevajmo si za družbeno kohezijo, saj bomo Turki in Sirci tukaj živeli skupaj. Če boste pomagali samo Sircem bo prišlo do napetosti,« je povedal Yalcin. Mednarodna organizacija za migracije (IOM) se je strinjala z županjo, da je integracija najboljša rešitev. V eni izmed revnih sosesk v Gaziantepu so tako skupaj ustanovili skupnost Ensar, kjer sta oba naroda deležna tečajev računalništva, kuhanja, učenja jezikov, ustvarjanja mozaikov in uličnega plesa, dejavnosti pa potekajo dvojezično.
Izziv predstavljata delo in izobrazba
Naslednji izziv, s katerim se morajo soočiti, ko se postopek integracije popolnoma vzpostavi, je izobrazba in delo, je povedal Yalcin. Sprva so se otroci učili po sirskem učnem načrtu v arabščini s pričakovanjem, da se bodo vrnili domov, a bodo naslednje leto vključeni v turški javni šolski sistem. Čeprav se otroci lažje učijo turškega jezika, pa ostaja ta ovira za vključevanje in delo njihovim staršem. Delovno dovoljenje lahko pridobijo le, če jih kdo želi zaposliti. A tukaj nastane problem, saj oboji preferirajo neformalno zaposlitev. Delodajalci, ki tako ne plačajo prispevka za socialno varnost delavca, in delavci, ki s tem ne izgubijo denarne podpore. Še do nedavnega so si oblasti zatiskale oči pred podjetji Sircev, ki so ta ustanovili brez potrebnih dovoljenj. A vse kaže, da bodo v tem mestu ostali, zato je pomembno, da si vsak uredi status, saj tudi denarne pomoči ne bodo prejemali večno.
»Migracije bodo vedno del nas. Ni problem, ki bi moral biti odpravljen, ampak realnost, ki jo je treba upravljati. Videti je potrebno prednosti in koristi ter povedati ljudem resnico: Ti ljudje nam ne kradejo služb in ne naših hiš,« je povedal Yalcin in dodal, da bi moralo več evropskih mest narediti korak naprej in sprejeti več ljudi, tako kot so to storili Nemci. Migracije so bile po njegovih besedah vedno dobra stvar in gonilo napredka.
