Od vsega tega so imele koristi proevropske stranke, posebno Zeleni. Protievropskim strankam, pri katerih ni mogoče pričakovati, da bodo storile kar koli konstruktivnega, se ni uspelo tako okrepiti, kot so pričakovale. Prav tako niso zmogle oblikovati enotne fronte, ki bi jo potrebovale, da bi dobile večjo težo in vpliv.

Ena od institucij, ki bi jo bilo treba spremeniti, je sistem vodilnih kandidatov. Ta sistem naj bi zagotovil posredni način volitev voditelja EU. A v resnici je, kot pojasnjuje Franklin Dehousse v briljantnem, a pesimističnem besedilu v EU Observerju, slabši kot sistem, v katerem sploh ni demokratičnih volitev. Vsaka država članica ima prave politične stranke, a njihova transevropska kombinacija proizvede umetne tvorbe, ki služijo zgolj enemu cilju, in sicer uveljavitvi osebnih ambicij njihovih voditeljev.

To se najbolj vidi v Evropski ljudski stranki (EPP – European People’s Party), ki ji je uspelo zadržati predsedovanje komisiji od leta 2004. Za sedanjega voditelja EPP Manfreda Webra, ki nima nobenih izkušenj v nacionalni vladi, se zdi, da je pripravljen skleniti praktično vsak kompromis, da bi ohranil parlamentarno večino. Pa četudi bi bilo treba za to pridobiti madžarskega avtokratskega premierja Viktorja Orbana.

Orban predstavlja resen problem za Webra, ker madžarski premier odkrito krši evropske norme in ker je vzpostavil neke vrste mafijsko državo. Skoraj polovica nacionalnih strank, iz katerih je sestavljena EPP, je hotelo izključiti Orbanovo stranko Fidesz. A namesto tega je Webru uspelo prepričati EPP, da se je omejila na relativno blago zahtevo do Fidesza: da Srednjeevropski univerzi (katere ustanovitelj sem) kot ameriški univerzi dovoli nadaljnje svobodno delovanje na Madžarskem.

Fidesz pa niti te zahteve ni izpolnil. Kljub temu ga EPP ni izključila iz svojih vrst, ampak se je zadovoljila s tem, da ga je suspendirala, tako da je Fidesz zdaj, ko se izbira predsednika evropske komisije, mogoče še naprej šteti za del EPP. Orban pa v tem trenutku poskuša Fidesz napraviti spet za bona fide člana EPP. Zanimivo bo videti, ali bo Weber našel način, da mu v tem ugodi.

Sistem vodilnih kandidatov ne temelji na medvladnem sporazumu, tako da ga je mogoče zlahka spremeniti. Veliko bolje bi bilo, če bi bil predsednik evropske komisije neposredno izvoljen iz skrbno izbranega seznama kvalificiranih kandidatov, kar bi zahtevalo spremembe pogodb. Predsednik evropskega sveta pa bi bil lahko še naprej izvoljen s kvalificirano večino držav članic, kot to predvideva lizbonska pogodba.

To reformo, ki zahteva spremembe pogodbe, upravičuje povečana demokratična legitimnost, ki so jo dale letošnje volitve v evropski parlament. Volilna udeležba je bila tokrat nad 50 odstotki, kar je precej več kot 42,6 odstotka, kakršna je bila leta 2014. To je prvo povečanje volilne udeležbe po prvih evropskih volitvah leta 1979, ko je 62 odstotkov volilnih upravičencev oddalo svoj glas.

Nenavadno je, da tokrat sistem vodilnih kandidatov obeta, da bo vzpostavil sanjsko ekipo. Francoski predsednik Emmanuel Macron, ki načeloma nasprotuje sistemu vodilnih kandidatov, je v veliki meri odgovoren za ta razvoj. Na večerji s španskim premierjem Pedrom Sanchezom, zmagovalcem španskih parlamentarnih volitev, ki so bile pred volitvami evropskega parlamenta, sta se oba voditelja strinjala, da bosta podprla dva vodilna kandidata, ki sta idealna za vodenje evropske komisije in evropskega sveta.

Največji zagovornik sistema vodilnih kandidatov je Nemčija. Če Weber ne bo izvoljen, bo Nemčija pritiskala, da bo za predsednika Evropske centralne banke (ECB) izbran Jens Weidmann, predsednik Bundesbank. A on gotovo ne bo idealen predsednik. V resnici se je izkazal za neprimernega za položaj predsednika ECB, ker je pričal pred nemškim zveznim ustavnim sodiščem proti ECB v zadevi, v kateri je šlo za razveljavitev njenih slavnih monetarnih operacij, ki so bile izjemno pomemben politični ukrep v preseganju krize evrskega območja pred nekaj leti. Upam, da bodo ta dejstva postala znana širši javnosti.

Vsak drug primeren kandidat bi bil na položaju predsednika ECB boljši od Weidmanna. Kot kaže zdaj, Francija ne bo dobila nobenega pomembna mesta v EU. Dobro bi bilo, da bi se podobno zgodilo z Nemčijo, saj bi to drugim državam omogočilo več prostora.

Poleg sistema vodilnih kandidatov obstajajo še številne druge institucije, ki nujno potrebujejo radikalne reforme. Te sicer lahko počakajo, da vidimo, ali in v kakšnem obsegu se bodo obeti, ki se skrivajo v rezultatu evropskih volitev, uresničili. Še prezgodaj je, da bi govorili o zmagi, se sprostili in slavili. Treba je opraviti še ogromno dela, da bi se EU spremenila v organizacijo, ki dobro deluje in ki ji je uspelo udejanjiti svoj veliki potencial.

George Soros je predsednik Soros Fund Management in Open Society Foundations.

© Project Syndicate, 2019