Italijan Diego Ulissi, zmagovalec dirke po Sloveniji leta 2011, je najbolje izkoristil novi koncept trase, pomoč najboljše ekipe UAE Emirates in najudarnejših pomočnikov Jana Polanca in Tadeja Pogačarja. Čeprav je Pogačar, mladenič iz Komende, veljal za enega glavnih favoritov, se je moral glede na profesionalni odnos in hierarhijo v ekipi tako kot lani sprijazniti s četrtim mestom in slovesom najboljšega mladega kolesarja. V kraljevski etapi čez Predmejo do Ajdovščine in tudi zadnji dan je pokazal, da je bil nemara najmočnejši v klanec. Sprint kolesarjev svetovnega slovesa je zadnji dan v Novem mestu dobil Italijan Giacomo Nizzolo (Dimension Data) pred Lukom Mezgecem (Mitchelton Scott). Malce razočaranja Mezgeca, ker ni zmagal v etapi, sta odtehtala rdeča majica in s tem sloves najhitrejšega kolesarja. Nov koncept z razgibanimi trasami je bil zadetek v polno z zanimivim dirkanjem od starta do cilja vseh pet dni.
»V tem trenutku sem v odlični formi in v Slovenijo sem prišel to v največji meri izkoristit. Rad bi se zahvalil ekipi, s katero smo vseh pet dni vozili pametno. Talentirani Pogačar in Polanc sta neizčrpna moč. Tudi zadnji dan ni bilo lahko,« je Diego Ulissi, 29-letni italijanski zvezdnik ekipe UAE Emirates, komentiral svojo zmago na dirki po Sloveniji in upravičeno pohvalil slovensko podporo. Ulissi je v Sloveniji zmagal drugič v osmih letih. Čeprav eden največjih zvezdnikov italijanskega kolesarstva velja za specialista za zahtevnejše enodnevne dirke, je z napadalnimi akcijami po dveh neuspešnih uvodnih dneh do Rogaške Slatine in Celja v petek v Idriji privozil dobrih deset sekund prednosti. To je bilo dovolj, da jo je ob odlični formi v soboto v kraljevski etapi čez Brda, Kras, Predmejo do Ajdovščine in v prav nič nedolžni nedeljski dolenjsko-belokranjski paradi z izdatno podporo najmočnejše ekipe UAE Emirates tudi obdržal. Glavnino dela sta v ključnih trenutkih opravila skupno deveti Jan Polanc in seveda Tadej Pogačar.
Mladi Ulissijev pomočnik najmočnejši v hladnejših dneh
Mladi up se je pred dirko upravičeno nadejal, da je po dveh letih bele majice čas za zeleno, a čez Ulissija (in vročino) ni šlo. Hierarhija. Profesionalizem. »Želel sem jo, a zelena je ostala v ekipi in to šteje. Ponosen sem na belo. Takim kolesarjem, kot je Diego, mi je čast pomagati. V karieri so ogromno naredili. Spoštujem jih. Ni mi težko pomagati,« je Tadej Pogačar profesionalno odlično opravil delo pomočnika in naredil s tem še en korak. Četrto mesto je glede na vlogo vredno vsaj zmagovalnih stopničk. »Vsak dan sem se bolje počutil. Škoda, da dirka ne traja nekaj dni dlje,« je potožil v Ajdovščini. Prve dni ga je utrujala tudi vročina. Bilo je nekaj tihih poskusov, da bi se premaknil na stopničke. V Kanalu na letečem cilju, na Predmeji, zadnji dan, a za zeleno se ne tvega. V kraljevski etapi čez Predmejo je bil znova najmočnejši Rus Aleksandr Vlasov (Gazprom-RusVelo). S Pogijem, kot navijači kličejo Pogačarja, se dobro poznata z lanskega Tour d'Avenir, kjer je bil celo Pogačarjev tihi zaveznik. Pogačar je bil primoran pomagati Ulissiju, ki ni tipični hribolazec. Med to trojko pa se je vmešal veteran Giovanni Visconti, ki je malo presenetljivo vzdržal ritem. Imel je nekaj krize v zadnjih metrih pred gorskim ciljem na Predmeji, ko bi ga na Trnovski planoti zgoraj omenjena trojka lahko osamila, vendar tega niso izkoristili. V Ajdovščini je Visconti uveljavil močno prvino sprinta in ponovil slavje na slovenskem touru izpred točno desetih let na Ljubljanskem gradu. »Na ta dan sem čakal od začetka dirke. Na srečo sem imel pravi dan močne noge,« je bil ponosen 36-letni veteran.
Z odbitnimi nagradnimi sekundami je Visconti tako po letu 2010 (Vincenzo Nibali) in 2017 (Rafal Majka) še tretjič drugi v skupnem seštevku največje slovenske dirke.
Luka Mezgec razočaran, a vesel slovesa najboljšega sprinterja
Drugačen koncept trase je 26. izvedbo dirke po Sloveniji naredil zanimivo od starta do cilja vseh pet dni. Zadnja etapa do Novega mesta v hišno mesto organizatorja KK Adria Mobil zato tokrat ni bila le parada šampionov kot recimo zadnji dan na pariških Elizejskih poljanah na Touru. Najmočnejše ekipe UAE Emirates, Gazprom-RusVelo in Mitchelton Scott so poskrbele za selekcijo na Vahto na poti iz Bele krajine. Spredaj je ostalo le 25 kolesarjev. Med njimi ni bilo Grege Boleta, najboljšega moža Bahrain Meride, Radoslava Rogine, veterana Adrie Mobila, in dolenjske puščice Marka Kumpa. Dokaz, kako na nož je šlo. »Ritem iz Metlike na Vahto ni bil za dirke World Toura nič posebnega. Sam bi si želel še malce močnejšega, da bi odpadel še Nizzolo,« je navrgel Luka Mezgec, ki si je po odstopu bolnega Nemca Ackermanna, zmagovalca Rogaške Slatine, po Celju želel še druge zmage. Na novomeškem Glavnem trgu v veliki meri odloča zadnji ovinek pri vstopu na Kandijski most. »Vedel sem, da moram za zmago drugi v koloni zapeljati na most, pa sem bil šele četrti. Malo sem moral zavirati, kolesarji Bore so me stisnili malce v ogrado in že sredi mostu sem vedel, da je zmaga odšla. Je nekaj grenkega priokusa, ker sem želel dvigniti roke v zrak, vse pa odtehta rdeča majica skupnega zmagovalca sprinta. Pred dvema letoma sem jo zadnji dan izgubil, tokrat dobil,« je Mezgec, ki je zaradi svojega karakterja eden od najboljših ambasadorjev Slovenije v karavani, ocenjeval svojo bero. Zdaj po tihem upa, da njegove predstave ne bodo premamile šefov ekipe Mitchelton Scott, da bi ga julija poslali na francoski Tour, kot čaka približno deseterico sodelujočih. »Glede na ambicije ekipe verjetno nisem ravno pravi tip kolesarja. In v zadnjem mesecu dni sem imel kar 21 tekmovalnih dni. Preveč. Raje bi šel na Vuelto.«
