Bovška občina že vse od podora, ki je leta 2012 pod vrhom Mangartskega sedla zaprl zadnje tri kilometre najvišje ležeče slovenske ceste, išče možnosti za njeno sanacijo. Cesta je namreč v poletnem času zelo obiskana, ob turistično najbolj obleganih dneh se po njej zapelje tudi po 450 avtomobilov na dan.
Ker je obveljalo prepričanje, da bi bila gradnja galerije pod skalnim previsom tik pod vrhom tehnično prezahtevna in finančno preveč potratna, so na državni direkciji za infrastrukturo zasnovali novo traso ceste. Do vrha Mangartskega sedla so jo zarisali mimo planinske koče, nov kilometrski odsek pa naj bi državo stal približno milijon evrov. A medtem ko država od naravovarstvenikov že pridobiva ustrezna soglasja, se je v dolini pojavil dvom o smiselnosti gradnje nove ceste.
Ne gre drugače?
»Ali imajo država s svojimi institucijami in občine izključno pravico poseči v ta enkratni visokogorski svet s težko mehanizacijo zgolj zaradi zagotavljanja dostopa z vozili? Ali je razvajenost današnje civilizacije bolj cenjena kot naravna dediščina?« se sprašuje Fedja Klavora, eden od pobudnikov novoustanovljene civilne iniciative za zaščito Mangartskega sedla. Pojasnjuje, da njihov namen ni blokada omenjenega projekta. »To ne bi bil nikakršen uspeh. Za uspeh pa bi šteli, če bi vsem skupaj uspelo najti bolj trajnostno rešitev dostopa do Mangartskega sedla,« pravi, ko razmišlja, kako razvijati do okolja in ljudi odgovoren turizem ter ustaviti masovno obiskovanje sedla z avtomobili in motorji, ki tja ne sodijo. Ob tem se zaveda, da premikanje meja in ustavljanje prometa ne bosta lahki nalogi. Njihov prvi korak do tja je bila javna razprava v Logu pod Mangartom, kamor so povabili vse, ki imajo o cesti in Mangartu kaj povedati.
Pomislekom civilne iniciative je pritrdil geograf in okoljevarstvenik Matej Ogrin, predsednik nevladne organizacije Cipra, katere osnovno poslanstvo je skrb za trajnostni razvoj alpskega prostora. »Za rešitev kolapsa na gorskih cestah ne smemo graditi novih cest. Tako kot v mestih ne smemo graditi novih parkirišč, saj ta v središča le še bolj privabljajo avtomobile,« pojasnjuje. Domačinom predlaga, naj razmislijo, ali je to edina cesta na Bovškem, ki potrebuje sanacijo, in kaj bo Bovško pridobilo z dodatnim kilometrom visokogorske ceste – ceste, ki je pravzaprav sama sebi namen.
Znova na začetku
Bovški župan Valter Mlekuž je nad pomisleki članov civilne pobude presenečen. »Menili smo, da je ta cesta pomembna, bila je ena od prioritet krajevne skupnosti Log pod Mangartom, ko sem pred petimi leti prevzel prvi mandat župana. Vse doslej ni bilo nikoli nasprotovanj, zato sem zdaj nekoliko presenečen,« pravi in zanika očitke, da naj bi občina od naravovarstvenikov in Triglavskega narodnega parka izsilila soglasje za cesto. Podobnega mnenja so v Razvojni zadrugi Mangart, ki na cesti pobira ekološko takso in skrbi za čistočo. »Ko smo že mislili, da smo našli rešitev, smo očitno znova na začetku,« pravi predsednik zadruge Branko Vidmar. Glede organiziranega javnega prevoza z manjšimi kombiji je skeptičen. »Za prevoz ljudi v dneh najhujše gneče bi potrebovali 24 kombijev na dan. Že naslednji dan bi padal dež in kombiji bi bili prazni. Kdo bo šel v takšno naložbo? Kje bomo zagotovili parkirišča za vse te ljudi?« se sprašuje. Ker je cesta turistična atrakcija, meni, da bi morala ostati odprta do vrha. Lahko pa bi z omejevanjem števila vozil, ki so lahko istočasno na vrhu, in dvigom cene ekološke takse bolje regulirali obisk. Nekateri domačini se bojijo, da bi dvomi o cesti odvrnili državo in bi ta naposled dvignila roke od naložbe. »Mi tukaj živimo, dajte videti tudi nas,« predsednik krajevne skupnosti Log pod Mangartom Igor Černuta sporoča pobudnikom civilne iniciative.
