Še malo o medvedih. To so najčudovitejše živali, kar sem jih videl v naravi. Leta 1986 oziroma 1987 jih je bilo na ozemlju Jugoslavije približno 2700, v Sloveniji okoli 300. Do leta 1991 se je štetje medvedov gibalo okoli seštevka 400. Zdaj pa končno k bistvu. Pred političnim nabiranjem točk nihče ni vedel, razen stroke (lovske organizacije), kako je z medvedom v Sloveniji. Potem pa pride primer, žalosten za človeka, ki je bil žrtev, a krasen za politiko. Medved je namreč napadel domačina pri spravilu lesa. Dogodek se pojavi v medijih in takoj Podobnik (takrat politik, kot zdaj) prihiti in po vseh obljubah o nadomestilih prinese oškodovancu zgolj knjigo o Planici.
Trenutno, po podatkih lovske stroke, ki je najbolj prisotna na terenu, in seveda biotehnične fakultete, ki vrhunsko sodeluje z vsemi uporabniki prostora, je številčnost medveda v slovenskih gozdovih prevelika (900–1000). Strah nekaterih, ki brez osnove povzročajo nestrpnost glede izumrtja vrste, je bedno. To so ljudje, ki se bojijo vstopiti v gozd, sočasno pa bi gospodarili z divjadjo.
Razum naj bi bil vodilo. Za premislek pa naslednje: kot sem že omenil, leta 2018 je bilo približno 7200 primerov poškodovane divjadi v prometu. Seveda v tej evidenci ni poginov na železnici ali ob naraslih vodotokih.
Po gozdovih zdaj za divjad, predvsem za medveda, ni več miru (gorski kolesarji, ljudje, ki tavajo po brezpotjih, gobarji, borovničarji…). Rjavi medved, naša zver, na katero smo lahko ponosni, bo prijazna zver toliko časa, dokler ji bomo dali mir v gozdu. In od vekomaj ga je človek lovil, da mu ni prišel pred prag.
Borut Rakušček, Ljubljana
