Na ekologijo v smislu: »Kupi nov avto, ki onesnažuje manj!« ne dam prav veliko. Seveda je izpust trdnih delcev problem, a nihče nam ne pove, koliko energije se je porabilo za proizvodnjo novega vozila. Koliko kilometrov so prepotovali posamezni deli tega avtomobila, preden ga je sestavil neki »eko« 4.0 robot? Podatka verjetno niti ni mogoče pridobiti (neuspešno sem ga iskal za kar nekaj novih avtomobilov). Ali ni morda 10 let star avto bolj ekološki samo zato, ker je že narejen? Tudi misel, da znamo narediti avto za več desetletij, ni neverjetna. Lahko se menja samo pogonski agregat, seveda takrat, ko iztrošenost in napredek tehnike to odtehtata…
Kaj pa popravila? Likalnik lahko naredijo tako, da se razdre in da se v njem zamenja le posamezne elemente, ali pa tako, da je ob okvari samo za v smeti. Trenutno je to stvar odločitve proizvajalca, seveda pa bi morala biti možnost popravila osnovna lastnost vsake naprave. Ko napravo zaradi okvare zavržemo, napaka navadno obsega le nekaj odstotkov njene vrednosti.
Pravzaprav se mi zdi zadeva še bistveno bolj kompleksna. Že dolgo iščem podatek, koliko izpusta CO2, na primer, ustvari povprečen prebivalec neke države za zaslužek, na primer, 1000 ameriških dolarjev. Takole razmišljam: če želim nekaj kupiti, moram zaslužiti denar. Če želim služiti, nujno tudi onesnažujem, saj delo samo in njegov produkt onesnažujeta. Kje je torej točka preloma med tem, ali se mi izplača kupiti energijsko varčen hladilnik A+++, ali pa je bolje, da kupim hladilnik B+, ker je cenejši in mi ne bo treba zaslužiti več ali, bolje rečeno, toliko onesnaževati kot za hladilnik A+++ (če pozabim na opcijo popravila starega hladilnika)?
Da, seveda takoj sledijo pomisleki: Kaj pa ekonomija? Kaj pa razvoj? Saj smo vendar na globalnem trgu. Na tej točki prehajamo v vojno. Ekološka zgodba ni zgodba o ustvarjanju novih, »ekološko« manj potratnih izdelkov. Preprosto je treba doseči, da si bo posamezni potrošnik želel manj, in ne več. Manj ko bomo proizvajali, služili in posledično porabljali, v čistejšem okolju bomo živeli. Po desetletjih ali kar stoletjih kopičenja in napredka je napočil čas, da obrnemo trend. Borba bo boleča, ker manj trošenja seveda pomeni manj služb in udobja, manj denarja in občutka svobode. A če porabiš manj, je tudi služba lahko manj donosna – morda bo ob pomoči robotov res dovolj samo nekaj ur dela na dan.
Manjša potrošnja se morda lahko primerja z življenjsko dobo človeka. Zdravstvo, farmacija in zdravniška doktrina (vključno s Hipokratovo prisego) so se stoletja trudili podaljševati življenja… zdaj pa smo priča zahtevam po evtanaziji! Zakaj? Preprosto: manj je več. Pri življenju dajemo prednost kvaliteti, in ne kvantiteti. Podobno bomo morali doseči na ravni potrošništva – kopičenja brez pravega razloga. Spoznati moramo, da je za biti eko, živeti sonaravno, energetsko učinkovito, »zero waste«, trajno mobilno… preprosto treba imeti manj želja – kupiti in zaslužiti manj in tako manj onesnaževati.
Vsak posameznik mora iti na fronto proti bombnim napadom medijev, oglaševalcev in korporacij ter zavrniti vsakršen poskus prepričevanja, da potrebuje nekaj, brez česar lahko pravzaprav živi bolje. Vsak posameznik mora torej boj usmeriti proti svojim lastnim željam in potrebam, po načelu – manj je več. Ali nista bila manj dela in več svobode tisočletni sen naših prednikov? Mi pa vseskozi želimo več?
Vprašanje, ali je za globalno segrevanje kriv človek, ali pa gre zgolj za klimatski cikel, pravzaprav ni bistveno. Boj proti naravi je seveda vnaprej izgubljena vojna, edino, kar lahko storimo, je, da sebi (sebično) povečujemo kvaliteto življenja. In če ta cilj dosežemo z manj potrošnje, je vredno biti ta boj. Povečanje kvalitete je zaradi omejenih virov možno samo na račun kvantitete – zato bo ta globalna bitka tako boleča.
Najtežje bitke bije vsak sam, v sebi, in zmagali bomo šele takrat, ko bo vsak posameznik zmagal v boju proti samemu sebi. Boj vseh proti vsem je v primerjavi z bojem proti samemu sebi pravzaprav otroška igra. Onesnažujemo vsi skupaj, vendar pravzaprav samo vsak sam. Ko bo vsak premagal samega sebe, svoje želje, bomo skupaj premagali korporacije, potrošništvo, zmanjšali bomo svoj in skupen ogljični odtis, spremenili politike in politiko… in manj bo več.
Vseeno pa ne smemo pozabiti, da v boju z močjo narave lahko zmagujemo zgolj v posameznih bitkah, v vojni zagotovo ne.
JURE PETAČ
