Neenakost v lastništvu kapitala odpre veliko vprašanj, ki jih je levica po svetu počasi že začela izpostavljati. Lansko leto je na primer ogromno prahu dvignil predlog britanskih laburistov, s katerim so želeli zakonsko obvezati korporacije, da del delnic podarijo svojim zaposlenim. Vključevanje zaposlenih kot solastnikov je ideja, ki se pojavi pred Marxom, zato jo je treba ločiti od neuspelih poskusov (državnih) socializmov 20. stoletja. Prav tako je delavsko lastništvo treba nujno razlikovati od pozno-kapitalističnega delavskega delničarstva, ki so ga deležni menedžerji in inženirji tehnoloških podjetij Silicijeve doline. Tretja pot je demokratična alternativa, ki tiči v »sivi« coni med totalitarizmi državnega socializma in korporativnega kapitalizma.
Delavsko lastništvo potrebuje več politične pozornosti, hkrati pa pravno in ekonomsko obravnavo na visoki ravni. V predvolilnem boju v ZDA sta Elizabeth Warren in Bernie Sanders oba vsak svoj ekonomski program zgradila na ukrepih za spodbujanje lastništva zaposlenih. Warrenova želi s svojim programom ozdraviti kapitalizem, Sanders bi se mu rad uprl s samooklicanim demokratičnim socializmom. In čeprav delavski participaciji posvečata precej pozornosti, njuni predlogi ostajajo vsebinsko pomanjkljivi.
Warrenova predlaga ukrep po vzoru nemške kodeterminacije. V velikih nemških podjetjih (kjer poznajo dvotirni sistem upravljanja) mora biti nadzorni odbor sestavljen iz enakega števila predstavnikov delavcev in delodajalcev. Warrenova model prenaša v ZDA, kjer pa imajo enotirni korporativni sistem, ki pozna samo upravni odbor. S predlaganim zakonom bi zahtevala, da 40 odstotkov stolčkov upravnega odbora korporacij zasedajo predstavniki delavcev. Njen predlog ne zahteva nikakršnega vključevanja delavcev v samo lastništvo. Zaposlenim nalaga upravljalske odgovornosti, ki običajno pridejo z lastništvom podjetja, vendar pa delavci ne bi bili dejanski lastniki.
Izključevanje lastništva iz ukrepov, ki naj bi spodbujali bolj demokratično gospodarstvo, je veliko razočaranje in največji lepotni popravek statusa quo. Elizabeth Warren sicer pričakuje, da bo vpliv delavcev v upravnem odboru izboljšal pogajalsko moč zaposlenih v podjetju, kar pomeni, da bi njena politika potencialno lahko vodila v višje plače. Vendar pa bi bili kljub (morebitnim) višjim plačam delavci še vedno samo najeta delovna sila, brez de facto lastništva nad produktom, ki ga ustvarjajo.
Sanders je pred kratkim v enem izmed svojih govorov napovedal program, ki naj bi »gospodarstvo uredil na način, da se delavci ne bi počutili kot zgolj zobniki v kolesju, temveč bi dobili več avtonomije za lastne odločitve o delu«. Predlaga zakon, ki bi reguliral lastniške strukture korporacij in določil minimalno število delnic v rokah delavskih skladov. S tem je vsekakor bolj neposredno kot Warrenova načel vprašanje delavskega lastništva.
Podrobnosti Sandersovega plana še vedno niso povsem jasne. Veliko je špekulacij, ki se hranijo iz različnih virov blizu Sandersa, vendar je glede na razpoložljive informacije najbolj verjetno, da bo ameriški plan vsebinsko podoben laburističnemu predlogu v Veliki Britaniji. To bi pomenilo, da bi Sanders vsa podjetja z več kot 250 zaposlenimi zakonsko obvezal, da lastniškemu skladu zaposlenih podarijo vsaj 10 odstotkov delnic.
Vendar pa je laburistični ukrep nedorasel potencialu, ki ga v sebi drži delavsko lastništvo. Če pogledamo podrobnosti njihovega predloga, se zdi, da gre bolj za demagogijo kot za resen ekonomski program, ki bi se zavzemal za participacijo delavcev v gospodarstvu. Razlogov je več. Vsak odstotek delnic, ki bi ga obstoječi lastniki po zakonu morali neodplačno prenesti na delavski sklad, pomeni odstotek znižanja vrednosti za lastnike. Če bi podjetje v sklad preneslo 10 odstotkov delnic, bi to pomenilo, da delničarji čez noč izgubijo 10 odstotkov vrednosti njihovih delnic. Tak ukrep je v javnosti precej enostavno predstaviti na način, da pomeni ekspropriacijo zasebne lastnine, s čimer bi delavsko lastništvo v javnosti izgubilo veliko integritete.
Dalje, nesmiselno bi bilo pričakovati, da bi se korporacije samovoljno odločale za odstotke, ki bi presegali zakonski minimum. Povečini bi torej ostalo pri 10 odstotkih v rokah delavskih skladov, kar je skorajda zanemarljivo. Prav tako bi tak zakon k udeležbi delavcev v lastništvu zavezal zelo majhen delež podjetij. V Veliki Britaniji je podjetij, ki zaposlujejo vsaj 250 delavcev, samo en odstotek.
Problematična je tudi omejitev letne dividende za delavca na 500 funtov. Kar bi bilo v skladu presežka, bi bilo podržavljeno v tako imenovano »družbeno dividendo«. Kar preprosto pomeni, da gre za uvedbo novega davka. In če bo lastništvo zaposlenih mogoče povezati z uvedbo novih davkov za »gospodarstvenike«, bodo sicer dobronamerni predlogi ponovno pokopali možnost otipljive delavske emancipacije.
Vse probleme je seveda mogoče rešiti, tako ali drugače. In res, v ZDA že 40 let poznajo model delavskega lastništva ESOP, ki se uspešno spopada z navedenimi pomisleki. V okviru ameriškega modela ESOP sklad vzame kredit in ga zavaruje na podlagi pričakovanih prihodkov matičnega podjetja. Z izposojenim denarjem odkupi delnice od lastnikov, ki so v okviru tega programa deležni davčnih olajšav. Pogoj je, da so v shemo vključeni vsi zaposleni, kar ima običajno zelo pozitiven vpliv na atmosfero delovnega mesta. In pod imenom ESOP je zraslo že 7000 delavskih podjetij, ki pokrivajo približno 10 odstotkov delovne sile v ZDA. To nikakor niso zanemarljive številke.
Kvantiteto dopolni tudi kvaliteta ameriškega modela. Inštitut Rutgers iz New Jerseyja v ZDA je pred kratkim objavil rezultate študije, ki kažejo, da delavsko lastništvo močno pripomore k zmanjšanju premoženjske neenakosti. Delavci nižjih in srednjih dohodkovnih razredov, ki so bili zaposleni v delavsko olastninjenih podjetjih, so imeli ob upokojitvi v povprečju okrog 170.000 dolarjev prihrankov, kar je skorajda petnajstkrat več od enako plačanih delavcev v preostalih podjetjih!
Dodatna prednost delavskega lastništva je v tem, da ni zgolj socialni korektiv. Podjetja, ki se odločijo za podobne ukrepe, so v primerjavi s konkurenco veliko bolj produktivna, imajo višjo stopnjo preživetja na trgu, manj odpuščanj, višje plače in večja pokojninska varčevanja za svoje zaposlene.
Izkušnje kažejo, da je za spontano evolucijo neke institucije ključna motivacija ljudi, ki v rokah držijo karte moči. Če razmišljamo o delavskem lastništvu, je treba motivirati sedanje lastnike podjetij, kar so v ZDA dosegli z davčnimi olajšavami. Vendar je na drugi strani nemogoče pričakovati, da bodo imeli delavci dovolj denarja, da bi v znatni meri odkupovali podjetja. Zato morajo imeti delavski skladi neodvisen vir finančnih sredstev, s katerimi bi se odkup financiral. Vse to omogoča ameriški ESOP.
Namesto da se Sanders in Warrenova spogledujeta z zgrešenimi modeli delavskega lastništva v tujini, bi bilo veliko bolj smiselno, da posvetita pozornost domačemu modelu. ESOP je edinstven predvsem v svojih tehničnih podrobnostih, ki so zagotovile opazen premik v lastništvu kapitala za dobrobit ameriškega nižjega in srednjega razreda.
Ameriški zakon, ki ureja ESOP, ima sicer kar nekaj pomanjkljivosti, ki bi jih bilo treba urediti. ESOP na primer ne zagotavlja demokratičnih mehanizmov. Nujno bi bilo treba določiti, da lastništvo zaposlenih vključuje tudi sorazmerne upravljalske pravice. Nadalje, zelo pomembno je, da se ESOP-i iz pokojninskih programov zakonsko preoblikujejo v programe za delavsko lastništvo, s čimer bi omogočali sprotno izplačevanje dividend. Prav tako je treba razmisliti o tem, kako poleg majhnih in srednjih podjetij mobilizirati tudi kapital korporacij. Vlogo pri večjem financiranju delavskih odkupov bi lahko odigrali državni finančni skladi, ki bi zagotovili vzporedne finančne mehanizme. In prav vse te popravljive napake ameriškega modela za Sandersa in Warrenovo pomenijo odlično priložnost za predvolilno kampanjo.
Levi politiki so upravičeno ponovno začeli govoriti o pomembnosti delavskega lastništva, vendar lahko ob videnem njihove resnične motive postavimo pod vprašaj. Namesto da bi se učili iz obstoječe (in zelo uspešne) prakse, se zdi, da jih bolj zanima populistični element teh idej, s katerim nagovarjajo identitetno mobilizirane mlade »socialiste«, ki si želijo ekspropriacije kapitalistov in podržavljenja korporativnega premoženja. Nastala pa bi gromozanska škoda, če bi s tem zadušili ogenj delavske participacije, ki po dolgem času spet tli v programu ekonomske demokracije.
TEJ GONZA
