»Dober dan,« je prisotne z nasmehom na obrazu v polomljeni angleščini pozdravil fantek in otvoril kulturno prireditev Spoznavajmo se preko zgodb, iz ust glasbenice Tanje Bedenik pa je zatem zazvenela slovenska himna in vsi smo vstali. Tudi oni, begunci iz Sudana, Afganistana, Mjanmara, Sirije, Somalije, Irana, Gaze ... Trenutno je pri nas 574 beguncev in 309 prosilcev za mednarodno zaščito, ki so svoje države zapustili zaradi neznosnih razmer. »Ne gre prezreti dejstva, kako težko pot ste prehodili, da ste danes tukaj z nami,« je v uvodnem pozdravu izpostavila Katarina Štrukelj iz urada vlade za oskrbo in integracijo migrantov. Kljub dolgi prehojeni poti se ta nadaljuje, saj se z vstopom v novo državo začenja proces vključevanja v neznano okolje. Predvsem prilagajanje, dokazovanje, pri čemer pa ne gre brez sprejemanja na drugi strani. »Da bomo to dosegli, potrebujemo strpnejšo in vključujočo se družbo«, je poudarila organizatorka dogodka Faila Pašić Bišić iz Človekoljubnega dobrodelnega društva Up Jesenice, ki dogodek vidi predvsem kot priložnost, da postanejo neslišani slišani.
Vsak obraz nosi svojo zgodbo
Govorci so vsak s svojo zgodbo zavzeli okroglo rdečo preprogo na sredini odra po vzoru TEDx dogodkov, katerih namen je širjenje idej in deljenje osebnih izkušenj z drugimi. 36-letna Fadia iz Sirije je zaupala, kako je svoj dom zapustila zaradi vojnih razmer, ki so ogrozile varnost njenih otrok in moža. »Zvečer sva se pogovarjala, kaj bova počela jutri, in delala načrte kot vsak normalen dan, nato pa se odpravila spat. Medtem je odjeknila eksplozija, ki je za vedno vse spremenila. Bili smo prestrašeni, mož je odšel pogledat, kaj se je zgodilo, in se vrnil popolnoma drugačen. Videl je mrtve ljudi na cesti – tudi naše sorodnike –, opustošene ulice in mlake krvi na vsakem vogalu.«
Takrat so se odločili zapustiti domovino in se odpravili na dolgo in nevarno pot, je povedala Fadia. Za takšen radikalen korak se odloča vse več ljudi. Številke kažejo, da je po svetu že 71 milijonov razseljenega prebivalstva, kar 25 milijonov teh je beguncev. Z večanjem števila beguncev se krepi tudi nestrpnost in sovražnost do njih. Kljub temu, da mnogo ljudi razume njihov položaj in jih sprejema, so tukaj še vedno tisti, ki menijo, da se preseljujejo zaradi lastnih interesov, predvsem zaradi socialnih ugodnosti. »Sovražnost je dosegla svoj vrhunec. S tovrstnimi dogodki skušamo vplivati na vzdušje v družbi in spremeniti razmišljanje, ki postajo vse bolj skeptično in sovražno do beguncev,« je povedala Pašić Bašićeva, ki meni, da je med begunci ogromno neodkritih talentov, ki jih naša družba ne prepozna in spusti iz rok.
Tudi 21-letni Prince, ki prihaja iz Nigerije, 24-letni Ammir iz Irana in 23-letni Mustafa iz Gaze so trije izredno talentirani fantje. Prince je v Slovenijo prišel leta 2017 in igral nogomet v ptujskem Nogometnem klubu Drava. Ko mu je potekla viza, je moral prenehati igrati nogomet, odšel je na Češko, a so ga kasneje vrnili v Slovenijo. Trenutno živi v azilnem domu in pravi, da je na preteklost pozabil. »Imel sem vse, ampak na to ne mislim več. Usmerjen sem samo na prihodnost. Želim si več, želim delati, plačevati davke, s svojim denarjem kupiti hrano. Naprej me žene načelo, da moraš biti dober do drugih, saj se ti dobro z dobrim vrača,« je z optimizmom na obrazu pripovedoval Prince in se večkrat zahvalil Sloveniji in Slovencem, da je lahko tukaj.
Na poti do cilja jih vodi upanje in pogum
Ammir je po drugi strani k nam prišel pred vsega sedmimi meseci. Z diagnozo multiple skleroze je prepotoval dolgo pot s svojim »pogumom«, kot imenuje berglo, ki ga je spremljala tudi, ko je prečkal ledeno reko. V Iranu je bil uspešen košarkar, zdaj pa svoje športno poslanstvo nadaljuje tudi v Sloveniji. Kljub bolezni namreč še vedno trenira košarko, na košarkarskih tekmah pa ga lahko prepoznate v vlogi sodnika. »Izgubili smo družino, vse, kar smo imeli. A imamo pogum in upanje. Nam lahko kdo vzame naš pogum?,« je z dvignjeno berglo in odločnostjo v glasu bodril druge prosilce za mednarodno zaščito v dvorani.
Podobno ni upanja izgubil niti Mustafa, ki je hvaležen, da je preživel leto 2014, ko je v Gazi divjala vojna. Kot najboljši učenec na šoli se je imel možnost vpisati na katerikoli študij v Evropi, a so se pri izstopu iz države pojavile težave. »Moj edini cilj je bil študirati v Evropi. Najprej sem prišel do Turčije, kjer nisem poznal jezika, a sem po dveh mesecih dosegal najvišje povprečje. Dobil sem razne štipendije in odprle so se mi nove možnosti,« je pripovedoval Mustafa, ki je kasneje študiral tudi na ljubljanskem Gea Collegu, sedaj pa je tudi on eden izmed prosilcev mednarodno zaščito. Vse do odobritve mu je študij onemogočen.
Pet govorcev z isto željo
Kljub različnemu ozadju govorcev pa so zbranim v festivalni dvorani želeli vsi prenesti enako sporočilo. Večkrat smo iz njihovih ust slišali, da ne želijo nič slabega, da ne želijo našega denarja in ne naše hrane, temveč se želijo učiti od nas, delati in dobiti priložnost. Biti enakovredni. »Če se me bojite, kako naj začnem znova?,« je svoj ganljiv govor zaključila 34-letna Behnaz, ki se je v Iranu borila za človekove pravice, sedaj pa živi v azilnem domu Vič. Tudi Pašić Bišićeva poudarja, da so priložnosti za begunce ključne, saj bo le tako njihov glas slišan tudi tam, kjer se sklepajo odločitve. »Ti ljudje morajo postati politično močni in sodelovati tam, kjer se odloča o spremembah. Številne strategije in zakoni v njihovem imenu so bili sprejeti brez njihovega glasu. Ta je bil do danes neslišan, s takšnimi dogodki pa postaja vse glasnejši.«
V prihodnosti želijo Društvo Odnos, Inštitut za afriške študije in Društvo UP, ki so soorganizirali projekt ob svetovnem dnevu beguncev, vzpostaviti TEDx beguncev, kjer bi lahko dali glas še več ljudem. Pašić Bišićeva želi njihov glas dvigniti na najvišji nivo, hkrati pa je prepričana, da jih bo, »ko bodo pred večjim številom in pomembnejšimi ljudmi delili svoje strahove, ambicije in talente, nekdo slišal«.
