Poetična pravica, vsaj v britanski politiki, očitno ne obstaja. V finalu konservativne dirke za novega voditelja se ne bosta pomerila Boris Johnson in Michael Gove, nekdanja brexitska pajdaša, med katerima je zdaj veliko hude krvi. Pred prejšnjo dirko za premierski stolček pred tremi leti sta se zmenila, da se bo zanj potegoval Boris Johnson, Michael Gove pa vodil njegovo kampanjo. Gove se je premislil in se odločil sam kandidirati, Johnson pa na koncu ni kandidiral zaradi strahopetnosti, kar je bila takrat zelo soglasna ocena. Zmagala je Theresa May, ki je bila pred referendumom proti brexitu, ki ga ni izpeljala. To zdaj čaka ali nekdanjega zunanjega ministra Borisa Johnsona, kar je veliko bolj verjetno, ali sedanjega zunanjega ministra Jeremyja Hunta, kar je veliko manj verjetno.
Johnson izbral tekmeca v finalu
Borisu Johnsonu se je uresničila glavna želja: manj zahteven finale, v katerem se bo pomeril s Huntom, ker ni bil brexitar, ne pa z Govom, ki ga zaradi pajdašenja v probrexitski kampanji zelo dobro pozna. Vse kaže na to, da je dosedanji izbor novega konservativnega voditelja potekal umazano. V zakulisju. Prevladuje prepričanje, da je dovolj Johnsonovih navijačev med konservativnimi poslanci glasovalo za Hunta, da bi ustavili Gova. Kot so ustavili Roryja Stewarta, nasprotnika brexita, ki se je z brexitom zelo nerad sprijaznil. Stewart je bil glede brexita najbolj stvaren kandidat, saj je poudarjal, da so brexitske obljube tekmecev neuresničljive. Z drugimi besedami: finale izbora konservativnega voditelja je prej rezultat uspešnega rovarjenja v ozadju kot poštenega boja kandidatov. Johnson pravi, da mora Britanija zapustiti EU 31. oktobra. Tudi nesporazumno, če sporazumni odhod ne bi bil mogoč. Hunt, nekdanji nasprotnik brexita, pravi, da mora Britanija zapustiti EU, vendar dodaja, da bo naredil vse za to, da bi Britanija zapustila EU sporazumno. In da bi pristal na krajšo odložitev brexita, da bi dosegel sporazumni odhod.
Hunt »premagal« Gova z dvema glasovoma
Konservativni poslanci, ki jih je 313, so danes spet odločali o svojem voditelju. Ne enkrat, ampak dvakrat. V četrtem krogu je od preostalih štirih kandidatov odpadel notranji minister Sajid Javid, ki je zbral samo 34 glasov. Spet je zmagal favorizirani nekdanji zunanji minister, ki je dobil 157 glasov, več kot polovico, kar bi bilo dovolj za končno zmago v tej nenavadni dirki, če bi v finalu odločali konservativni poslanci, ki pa bodo morali odločitev o zmagovalcu prepustiti okoli 160.000 članom konservativne stranke. V četrtem krogu je okoljski minister Michael Gove prehitel zunanjega ministra Jeremyja Hunta, saj je dobil 61 glasov. Hunt je dobil dva manj. Konservativni poslanci so očitno dali prednost brexitarjem. V zadnjem, petem krogu je Johnson, presenetljivo, dobil samo tri glasove več, 160, Hunt 77, Gove pa 75. Tisti, ki so dotlej glasovali za Sajida Javida, so večino svojih glasov očitno dali njima, ne pa Johnsonu. Voditeljica škotskih konservativcev Ruth Davidson, ki je navijala za Javida, je dejala, da si želi finala Johnson – Gove, ker je Gove (po njenem) »pameten, govori jasno in vedno obvlada tudi podrobnosti«. Johnsonu manjkata dve od teh lastnosti: za večino Britancev govori nejasno, gosposko in z vse preveč prispodobami, ki jih morajo pogooglati, da ga razumejo. Podrobnosti ga nikoli niso zanimale. Gove je bil veliko bolj kompetenten minister kot Johnson, ki je bil v vlogi zunanjega ministra prava polomija. In bi bil Johnsonu veliko nevarnejši tekmec v finalu kot Hunt. Johnsonovi navijači zaradi Hunta, ki so mu očitno pomagali v finale, mislijo, da njihovemu kandidatu manjka samo še krona. Čeprav mnogi napovedujejo, da bo kaotičen premier. Britanski Donald Trump z intelektom.
