Kakovostna oskrba ob koncu življenja, dostojanstvo, sočutje in spoštovanje so stvari, ki bi morale biti ob izteku življenja samoumevne. Velikokrat ni tako, odtujili smo se od smrti, umiranje smo porinili v bolnišnice. A v obdobju odhajanja si ljudje bolj kot intenzivne medicinske pomoči želijo stisk roke, objem, ramo, da se izpovedo, kar jih še teži. Morda nimajo družine ali so s svojci v sporih, morda morajo sebi ali komu še kaj oprostiti. Tega se v Hiši Ljubhospica zelo dobro zavedajo in tej pomoči rečejo duhovna oskrba. Ljudem ne lajšajo le telesnih bolečin, ampak v varnem okolju in skozi pogovore z usposobljenimi strokovnjaki, prostovoljci, duhovnikom tudi psihične in duševne bolečine. Ko se ljudje pomirijo, lažje umrejo.

Učna delavnica za življenje

Ljubhospic je hiša, namenjena temu, »da ostaneš do konca človek«, pravi direktor Zavoda Ljubhospic Ljubljana, dr. Marjan Sedej, tudi direktor javnega zavoda Lekarna Ljubljana, kjer nad hišo bdijo od leta 2014; finančno to pomeni pol milijona letno, do 680.00 evrov, kolikor potrebuje hiša za delovanje, pa si pomagajo s sponzorji, z donatorji. »Oskrba vsakega človeka je zastonj, to je naša zavestna odločitev, saj je dostojno slovo s tega sveta prva in neodtujljiva pravica, ne glede na finančno stanje umirajočega ali njegovih svojcev.«

V interdisciplinarnem timu strokovnjakov, različnega osebja in prostovoljcev so vsi enakovredni, nad njim bdi Tatjana Fink, ki pravi, »da moramo imeti o človeku vse informacije, da lahko zanj naredimo vse, kar lahko.« Zelo pomembno je, da čim bolj ohranijo dnevne rituale in navade bolnika. Zanimivost, tudi v mednarodnem merilu, je ta, da je v timu tudi farmacevt. »Ljudje, ki pridejo k nam iz bolnišnic, so polni najrazličnejših zdravil, ki dejansko v tej terminalni fazi ne pomagajo več. Rekel bi celo, da škodujejo pri umetnem ohranjanju življenja. Znanje farmacevta, ki je ves čas v navezavi z zdravnikom, se je že izkazalo za zelo koristno. V tej smeri bi lahko razmišljali tudi na medicinski fakulteti, lahko bi odprli katedro za paliativno medicino,« razmišlja direktor Sedej.

Direktor pravi tudi, da hospic ne nagovarja le bolnih in umirajočih, temveč predvsem nagovarja nas: »Hiša je memento mori za nas; če kje, potem tukaj spoznamo vso svojo ranljivost, krhkost, kot tudi ves blagoslov tega življenja. Umiranje ni le fizični in zdravstveni proces, je mnogo več. Hospic oskrba pa ni le paliativna oskrba, je več; paliativna oskrba vsebuje obravnavo in nego, hospic pa se ukvarja z umirajočim in njegovimi bližnjimi, s katerimi je gradil neko osnovno celico te družbe, ki jo zdaj zapušča. Gre za spekter čustvenih pretresov, socialnih problemov in duhovnih potreb, ne glede na to, ali je umirajoči veren ali ne.« Prepričan je, da se je treba že zdaj spraševati, kakšni bodo naši zadnji trenutki. S tega vidika je njihova hiša učna delavnica za nas vse.

Ne zgolj poklic

»Supervizije so zelo potrebne, da uslužbenci skupaj s strokovnjaki razrešujemo stiske, ki se nakopičijo med spremljanjem umirajočih, bodisi gre za stiske bolnikov bodisi naše lastne,« pravi Mara Škerl, ena do pogodbenih sodelavk Ljubhospica. »Niso pa stiske vedno prisotne, situacije se te različno dotaknejo, kot tudi nismo vedno v isti koži in ne naredimo vedno vsega najbolje. Pravijo, da je treba po sedmih letih dela v hospicu zamenjati službo. Tu sem že več kot sedem let. Medtem sem se sicer že upokojila, še vedno pa pridem, ko me potrebujejo. Ne vprašaš ne za čas ne za denar, samoumevno je, da si zraven. To postane način življenja.«

V njenem dometu so tudi priprave za sprejem bolnikov, kar zahteva veliko časa. Veliko je pogovorov s svojci, ki k njim prihajajo tudi pozneje, v različnih fazah žalovanja. Bolnika pred sprejemom obiščejo na domu ali v bolnišnici in ga pripravijo na prihod. Problem je, ker svojci postopek za sprejem v hišo sprožijo zelo pozno, to pa zato, ker imajo do konca upanje. »Velikokrat se nam zgodi, da ves postopek izpeljemo do konca, na dan premestitve pri bolniku nastopi smrt. Veliko je zanikanja, tudi zdravnikov, ki včasih ne znajo presekati vozla, kdaj prenehati intenzivno zdravljenje. Vsak človek je svoja zgodba, z nami vred.«

Vodja Ljubhospica Tatjana Fink dodaja, da je med svojim delom z umirajočimi tudi sama začela smrt dojemati drugače; postala ji je naravna. »Minljivost se nas ves čas dotika, ne samo v starosti ali bolezni, ves čas barantamo z njo. Če tako gledamo na življenje, potem tudi smrt ni več nek poseben dogodek. To delo vsekakor ni samo služba, sčasoma postane življenjsko poslanstvo.«