Ljudje smo res krhka bitja. Če pomislim, da je naša telesna temperatura tam okoli 37 stopinj in da smo že kar precej fuč, če se nam zviša za eno ubogo stopinjo, potem ima naše telo res veliko dela s termoregulacijo, tako s segrevanjem kot z ohlajanjem. Kako daleč smo že prišli v tem našem iskanju udobja! Še pred dvajsetimi leti bi lahko klimatske naprave preštel na prste ene roke, se mi zdi, če odštejemo banke in trgovine, seveda, zdaj pa si že skoraj fosil, če si poleti ne hladiš stanovanja. Izmenjevalnik z ventilatorjem na fasadi je kot statusni simbol zamenjal satelitski krožnik za TV. Arhitekti so presrečni, ko vidijo ozaljšane stavbe. In če greš pod tako napravo, te morda ohladi še s par kapljami kondenza. Ja, kdo bo pa zdržal to vročino? Če se ozračje segreva, se moramo hladiti. Bolj ko se segreva, bolj se moramo hladiti. Posel cveti, mi pa v spirali tonemo vse globlje. Na srečo so novejše zgradbe bolje toplotno izolirane.
Ja, podnebje se spreminja in »v starih časih« je bilo vse lepo in urejeno, letni časi so se vrstili tako, kot se spodobi – zimi je sledila ne pretopla zgodnja pomlad, nato se je počasi lepo segrevalo do sredine maja, potem so bile temperature vse bolj poletne, a ne previsoke, tako da se je vesoljno stvarstvo počasi odvajalo zimskega mraza in brez večjih temperaturnih šokov priplulo v poletje kratkih rokavov in mini kril. Ah, kako je bilo včasih vse tako, kot je treba, a ne? Saj, ko je tako lepo idealizirati, sploh za nazaj. Seveda to ni čisto res, zakaj pa, mislite, je nastal ljudski rek o ledenih možeh? Ker je šlo lepo postopno, brez nenadnih ohladitev ali močnih otoplitev? No, zadnjega ljudska vremenska modrost sicer ne premore, ampak če se je lahko nenadoma močno ohladilo, se je, najbrž, tudi kdaj segrelo.
