»Vsaka zmaga je lepa, domače pa so nekaj posebnega. Kar nekaj dela sem vložil v priprave na ta dan in to sem 'poštempljal',« se je Luka Mezgec veselil izjemne zmage v Celju v drugi etapi kolesarske dirke po Sloveniji. Po zmagi v Ljubljani leta 2017 je to njegova druga zmaga na tej dirki, drugič pa bo tudi za en dan oblekel zeleno majico vodilnega v skupnem seštevku. »Užival bom,« je posredno dal vedeti, da bo v današnji paradi kolesarstva med Žalcem in Idrijo pobudo prepustil boljšim hribolazcem. Danes jih je ujel v zadnjem celjskem kilometru. V Celju se je znova pokazalo, da ne zmaguje le moč, ampak tudi izkušnje in glava. Obetala se je selekcija na klancu do vasi Svetina in naprej proti Celjski koči, v Celju pa je naposled za zmago sprintala skupina dvajsetih kolesarjev. »V vasi Svetina smo imeli 25 sekund zaostanka za peterico in vedel sem, da jih bomo v dolini ujeli. Seveda bi lahko peterico spredaj ujeli prej, a je bilo nekaj kalkulacij in zato bolje, da so se spredaj malo utrudili. Tudi Chavezu (klubskemu kolegu, op. p.) spredaj sem po radiu sporočil, naj ne sodeluje in menja,« je taktične detajle opisoval novodobni kolesarski vitez Celjski.
Za celjsko etapo posebej motiviran
»V nedeljo sem prišel s kriterija Dauphine in šel pogledat ta klanec. Le redko hodim na oglede. Spust sem prevozil dvakrat, z avtom in s kolesom. Kar nekaj dela sem vložil v priprave in to 'poštempljal',« je pojasnjeval vedno zgovorni junak dneva, ki ni okusil slasti zmage kar dvajset mesecev. In kot je večkrat povedal, je bil v tem času večinoma pomočnik v sprinterskem vlaku. Priložnost za lastni dosežek je letos dobival predvsem v hitrih ravninskih sprintih, kjer pa težko zmore pred kolesarje kalibra Ackermann, Bennett, Groenewegen, Nizzolo. »Glede na zadnje sprinte mi je samozavest rasla. Ko sem bil v sredo četrti v Rogaški Slatini, sem vedel, da sem pripravljen.« Mezgec je bil pred desetletjem najboljši slovenski gorski kolesar. Preobrazbo med sprinterje pa je doživel šele med elitnimi profesionalci v nizozemski ekipi Argos (zdaj Sunweb). V Celju je združil vse prvine. Peterico so ujeli šele znotraj zadnjega kilometra – scenarij, kot ga ne bi zmogel niti Alfred Hitchcock.
Čeprav prizor za navijače ob ogradi ni bil lep, se je nekaj minut po cilju pri Mezgecu videlo posledice hudih naporov. »Klanec niti ni bil tako naporen. Veliko težje je bilo na ravnini, kjer sem tudi sam pomagal, da smo se ubežnikom približali, in motiviral še preostale, da imamo možnost. V zaključnem sprintu je toliko adrenalina, da bolečine ne čutiš. Samo vrtiš na polno in upaš, da nihče ne pride mimo. Šele v cilju, ko se mi je 'obrnil želodec', sem se zavedal, kako na maksimumu sem bil. Tako že zelo dolgo nisem bil,« je povedal Mezgec. V skupini dvajsetih kolesarjev je bil tudi Grega Bole, kolesar podobnega kova. »Grega sem opazil šele kilometer pred ciljem, videl sem, da mi sledi in čaka na mojo potezo. Vedel sem, da bo pomagalo, če izkoristim tudi zavetrje ubežnikov. Upal sem, da bodo ubrali krajšo linijo in jih bom lahko brez zaviranja prehiteval. Da, 300 metrov pred ciljem sem vedel, da bom zmagal,« je Mezgec opisal slovenski dvoboj. Bole je bil v cilju malce razočaran, a športno priznal, da je zmagal najboljši. Skupino je ujel šele pet kilometrov pred ciljem. »Premagal me je boljši. Tudi na klanec. Po Giru si težko opomorem. Lahko sem zadovoljen s tem, kar sem iztržil. Luka je odpeljal popolno,« je priznal Grega Bole, ki ima na dirkah po Sloveniji že dve etapni zmagi.
Pogačarju bela majica ni dovolj
Klanec na Svetino je bil tudi že vzorec, kako bo naslednja dneva pred Idrijo in Ajdovščino. Tadej Pogačar na klanec ni zmogel slediti starejšemu klubskemu kolegu Diegu Ulissiju, Kolumbijcu Estebanu Chavesu (Mitchelton Scott), ki je na spustu dvakrat padel, in Rusu Aleksandru Vlasovu (Gazprom-RusVelo), novemu nosilcu modre majice hribolazca. »Mogoče sem samega sebe precenil,« Tadej Pogačar ni bil prav nič nasmejan med oblačenjem bele majice, a ima tako kot Jan Polanc in Radoslav Rogina (Adria Mobil), ki sta imela še več težav v klanec, še vedno enako izhodišče med najboljšimi hribolazci. »Hotel sem z najboljšimi. Podobna etapa bo tudi naslednja, s še več klanca. Mogoče pa bo počutje boljše,« se je nadejal kolesar iz Komende. Mogoče bo jutri resnično njegov dan. Števec skupnih kilometrov na dirki po Sloveniji se v bližini Komende obrne čez 20.000 kilometrov, kot kaže naš izračun. Uradna črta jubilejnih kilometrov bo na gorskem cilju na Rovtah, 60 kilometrov pozneje. Ključen pa bo vzpon iz Idrije na Gore in drugi spust v Idrijo.
