Zakaj sploh potrebujemo mednarodni sporazum s Svetim sedežem; zakaj mora demokratično državo k spoštovanju lastne zakonodaje in ustave prisiljevati tuji mednarodnopravni subjekt, smo novinarji spomladi 1999 spraševali nič kaj zgovornega ministra za pravosodje Tomaža Marušiča in (tedaj še bodočega) nadškofa Stresa, potem ko sta po končanih pogajanjih razglasila, da so naposled dosegli »Soglasje o pravnem položaju KC«, podlago za bodoči vatikanski sporazum. Odgovor je bil približno tak: S tem sporazumom bomo na višji ravni utrdili že uzakonjene rešitve. Cerkvi bomo zagotovili stabilen pravni položaj – ker je mednarodni sporazum nad državno zakonodajo, bo namreč vsaka oblast petkrat premislila, preden si bo drznila posegati vanjo. Obenem pa bi Cerkvi omogočili, da ji v skrbi za lastni položaj ne bi bilo treba pristajati na izsiljevalske strankarske daj-dame. Potihem je bilo z obeh strani še slišati, da lahko Vatikan Sloveniji zelo pomaga na njeni poti v Evropsko unijo ... Zvenelo je logično in vsaj za privržence širšega razumevanja 7. člena ustave sprejemljivo. Toda velika bitka, v kateri je niti v rokah držala izkušena vatikanska diplomacija, se je tedaj šele začela.
Cerkev si je namreč zastavila ambiciozen cilj: prek naddržavne veljave vatikanskega sporazuma doseči, da bi z njegovo pomočjo uredila še druga, za Cerkev pomembna...
