V Uradnem listu Republike Slovenije (št. 97) pa so 20. 10. 2000 zopet isti pravniki z resornega ministrstva na strani 10.488 objavili še naslednje: »Kot državni muzej opravlja javno službo na področju premične dediščine športa športni muzej, ki je v času izida te uredbe v ustanavljanju.« To slednje je pomenilo, da ima muzej na voljo zgolj pisarniške prostore, da ni kadrovsko popolnjen in da za svoje delovanje še nima ustreznih tehničnih in finančnih pogojev. Ali konkretno: razen direktorja, ene pisalne mize, dvanajstih stolov in šolske table novi zavod ni imel ničesar, s čimer bi lahko opravljal dejavnost, imenovano varovanje kulturne dediščine s področja športa. Za kakšno avantgardno gledališko predstavo bi to zadostovalo, za muzejsko delo pač ni.

Naša država občasno in ob večjih uspehih sicer ceni športnike, dediščino pa ceni bore malo. Muzej je bil potem v ustanavljanju od leta 2000 do 2015, ko ga je neki skrbni, sila modri in visoki uradnik z utemeljitvijo, da gre za racionalizacijo v javnem sektorju, pripojil nekemu drugemu zavodu. Kako je danes z bivšim muzejem in sedanjim oddelkom, ne vem. A če si malo osvežim utrujeni spomin, smo včasih z odgovornimi veliko razmišljali o izboljšanju statusa muzeja in tudi o bolj ustreznih prostorih zanj. V igri so bile Stožice, Plečnikov stadion, razne zapuščene šole in menze, pa grad Turjak itd. Seveda so bile to zgolj sanje in zame še danes prava freudovska mora.

Zaradi vsega tega sočustvujem s Hišo eksperimentov in predvsem s prizadevnimi delavci, ki s presenetljivo aktivnostjo močno prekašajo slovensko muzejsko srenjo. Hiša eksperimentov domuje nedaleč stran od nekdanjega Muzeja športa in sedanjega oddelka, ki ga najdemo v prvem nadstropju Dnevnikove stavbe na Kopitarjevi ulici. Hiše eksperimentov zaradi vsakdanjih muzejskih skrbi in drugih neprijetnosti nisem nikoli uspel obiskati. Sem pa celo razmišljal o kakšni skupni akciji, saj se mi je zdelo, da so tudi prostori na Trubarjevi cesti pretesni za njihove pestre aktivnosti. Javne prezentacije Hiše eksperimentov pa sem kar nekajkrat spremljal in ugotavljal, kako so bile dobro sprejete tako med mladimi kot tudi med starejšimi opazovalci.

Razumem težave zares aktivnih in inovativnih delavcev iz Hiše eksperimentov, a vendar menim, da bi morali vedeti, da je slovenska država kljub tridesetim letom tudi sama še vedno hiša eksperimentov. V tej državi je za izpolnitev kakšnih, lahko tudi nujnih želja še vedno pomemben politični DNK-prosilcev. Če je ta ustrezen, bo vse v redu in željo bodo izpolnili. Če pa politični DNK ni pravi, bo treba počakati, da se odločevalci zamenjajo, potem pa se bo videlo. Zadeve namreč poznam od blizu in seveda vem, da moj politični DNK ni bil ustrezen.

Za boljši in jasen pogled na to, kako slovenska država ceni športno dediščino, si lahko vsakdo na medmrežju ogleda verodostojno in na dokumentih temelječo revizijsko poročilo z naslovom Skrb za dediščino s področja športa, ki jo je računsko sodišče 4. septembra 2017 postavilo na ogled zainteresirani javnosti. Morda bi bila tudi za Hišo eksperimentov koristna podobna revizija.

Dr. Iztok Durjava, zgodovinar, umetnostni zgodovinar, muzejski svetovalec v pokoju