Čeprav ima župan občine Borovnica zelo zanimiv priimek, zatrdi, da nima nobene zveze s čebelarstvom ter da so njegovi predniki španskega porekla. Zagotovo pa je v njegovi družini skoraj tako kot v panju, vedno so ga obkrožale ženske, ima namreč štiri hčere in dve vnukinji, pa tudi na občini so same ženske, samo enega moškega premorejo v upravi. »Nikoli mi ni dolgčas. Ženskam bolj popuščam, so pa tudi boljše pogajalke,« pove. Kot otrok je imel zelo strogo mamo, ki ga je naučila reda. »Veste, jaz pomijem za sabo, ko zapustim piknik,« z nasmehom pripomni in doda, da se mama kasneje nikoli ni vtikala v njegovo življenje.
Bojan Čebela se je rodil v Ljubljani, živel je pri Dolgem mostu, v družini »solatarjev«, kot pravi. Spominja se, kako je kot petletni otrok pomagal vezati šopke rdeče redkvice, ki jih je stara mama nosila prodajat na trg. Čeprav danes živi v ruralnem, podeželskem okolju, zaradi številnih obveznosti nima časa za obdelovanje vrta, se pa trudi, da bi bile vsaj vremenske razmere v njegovi občini naklonjene kmetovanju in vrtnarjenju nasploh. V svoji pisarni ima entostat, nevtralizator biopolja, ki uravnava elektromagnetna valovanja, deluje pomirjevalno na ljudi in okolje nasploh, ščiti ter odganja ekstremne vremenske pojave, in to v radiju petnajst kilometrov.
Vezal redkvice za tržnico
V Borovnico ga je pripeljala ljubezen in zdaj tu živi že štirideset let. Hitro se je vključil v družbeno dogajanje in Borovničani so ga z veseljem sprejeli. Je tudi eden najuspešnejših podjetnikov v občini, s komaj dvaindvajsetimi leti je daljnega leta 1980 odprl podjetje Birosistemi, kot pionir zastopanja znamke Canon v takratni Jugoslaviji. »To so bila trnova pota, s politiko sem imel takrat velike probleme, saj je bilo 'sporno', da sem se tako mlad okrog vozil z mercedesom. Pa smo to prebrodili. Redki smo obstali na trgu in danes smo med prvimi tremi slovenskimi podjetji v tej dejavnosti, v določenih segmentih pa celo prvi v regiji,« se pohvali. Potem ko je leta 2014 prevzel županovanje in zdaj opravlja že drugi mandat, je vodenje poslov prevzela hči Ajda, na njeno delo je zelo ponosen.
Na začetku svojega družbenega delovanja v Borovnici je bil član ZSMS, potem je nekako avtomatično prestopil v LDS, danes pa ni član nobene stranke. Nekateri ga imajo za levičarja, drugi za desničarja, odvisno od potreb pač, sam zase pa pravi, da je večni upornik: »Tudi zdaj se upiram sistemu kot župan, še posebej nepotrebni birokraciji in centralizmu.« Prav želja po drugačnem pristopu in organiziranju ga je potegnila v županske vode. V navdih mu je pesnik Rudi Kerševan, ki v eni od svojih pesmi pravi, »ko bomo vse zabetonirali in vse asfaltirali, se bomo vrnili na steze in hodili bosi po njih«. Napredek ni vedno v tehniki, »nek odmik mora biti, zato sem si sam vedno želel v ruralno okolje, v naravo, okrog naših blokov se namreč pasejo krave,« pristavi župan in poudari, da mora, kdor pride na podeželje, to tudi sprejeti.
Mlin čaka na obnovo
Čeprav je športne postave in očitno v odlični kondiciji, se bolj kot s športom ukvarja z duhovnostjo, je namreč predsednik in gonilna sila društva HUD Karel Barjanski, ki je zlasti naklonjeno umetnosti in humanističnim temam, ima pa tudi svojo galerijo. Velikokrat organizirajo fotografske razstave, fotografija je za župana neke vrste fetiš, čeprav jih sam zadnje čase bolj malo ustvarja. Skupaj s člani društva se trudijo skrbeti za boljše odnose v barjanskem prostoru. Prav odnosi so pogosto na preizkušnji, vedno se je treba prilagajati. Najbolj pereči so medsosedski spori. »Saj veste, da je meso najboljše pri kosti, in zemlja en meter okrog mejnika. Za spor sta vedno potrebna dva. Stvari rešujemo z mediacijo, ko se argumente razgrne na mizi, se jedro spora takoj najde,« pojasni Bojan Čebela. Sam zdaj živi v Zabočevu, v stari hiši, ki je bila nekoč mlin. »Precej dela me še čaka pri prenovi, vendar mi ta hip županovanje vzame preveč časa,« pove in doda, »se pa s sokrajani veliko družimo, veselimo, zabavamo, včasih do jutranjih ur, hodimo na izlete…«
Med največje izzive svojega županovanja ta hip uvršča ureditev pločnikov in kolesarskih poti v občini, da bi »otrokom in vnukom zagotovili varno ter brezskrbno pot do šole, igrišča, doma, saj dandanašnji otroka ne moreš pustiti samega niti v trgovino. Za to si močno prizadevamo, ampak to je trnova pot. Najtežje je pridobiti zemljišča, za vse skupaj bomo potrebovali še kakšnih sedem let. Je pa veliko lažje, kot je bilo, saj občani vidijo, da gre za usmerjeno delo in za naše skupno dobro,« zaključi.
