Trije od njenih starih staršev so prišli v Urugvaj med letoma 1925 in 1930. Zaposlena je v nevladni organizaciji, ki ponuja psihosocialno in pravno pomoč ženskam, ki so bile žrtve spolnega nasilja. Čeprav je druga generacija priseljencev, se Daniela počuti Slovenka in še vedno ohranja vez z deželo svojih prednikov.
Urugvaj velja za najliberalnejšo državo v Latinski Ameriki. To drži?(smeh) »Ja, gre v tej smeri. V zadnjih letih je bilo mogoče sprejeti zelo pomembne zakone. Denimo, legalizirali so marihuano. Država ima zdaj nadzor nad pridelavo in komercializacijo marihuane. Uporabnik lahko kupi kakovostno marihuano v nekaterih lekarnah, ampak le, če je registriran na državnem seznamu dovoljenj. Prav tako sta bili legalizirani pravica do splava in partnerska zveza istospolnih parov. Sprejeli smo zakon o umoru žensk, o feminicidu, ter zakon glede nasilja na podlagi spola. Napredovali smo pri enakosti spolov pri zaposlitvi in plači. Kljub temu je spolno nasilje v Urugvaju še vedno zelo velika težava. To pomeni, da sicer imamo zakone, a je treba spremeniti tudi mišljenje.«
Od kod priimek?
Koliko v Urugvaju poznajo Slovenijo?»Slovenija je precej neznana. Še najbolj poznana je prek potomcev slovenskih izseljencev. Zelo pogosto nas recimo sprašujejo, od kod izhaja naš priimek. Ko razložimo, da iz Slovenije, nas vedno vprašajo, kje je to. Slovenija pa je dobila največ pozornosti urugvajske javnosti leta 2014, ko je nogometna reprezentanca prišla na prijateljsko tekmo.«
Koliko priseljenskih valov Slovencev je bilo v Urugvaju?»Dva. Prvi tok priseljencev je prišel med letoma 1925 in 1930. Trije od mojih starih staršev so prišli v tem obdobju. Slovenci so prišli tudi po drugi svetovni vojni. V primerjavi z Argentino smo priseljenci obeh tokov združeni in tudi potomci drugega vala priseljencev radi pridejo v naša društva in na dogodke.«
Iz katerih krajev so prišli Slovenci v Urugvaj?»Večina jih je prišla iz Prekmurja. Pravzaprav se naše društvo imenuje Prvo prekmursko društvo v Montevideu (Primera Sociedad Transmurana de Montevideo), ker so ga ustanovili slovenski priseljenci iz Prekmurja leta 1935. Med priseljenci so bile tudi družine iz Bele krajine in iz okolice Ljubljane. Pozneje je prišlo veliko priseljencev iz Primorske, tako kot so bili moji stari starši. Po mamini strani je bil moj dedek Janez (Juan) Mislej iz Lozic v Vipavski dolini. Moja babica, Svetka Flora Sedevčič, je bila iz Banjšice, blizu Nove Gorice. Spoznala sta se v Urugvaju ter se poročila. Po očetovi strani pa je moj dedek Lojz (Luis) Grgič pripadal slovenski manjšini iz Pedrič pri Trstu.«
Zvečer pa lahko noč
Koliko Slovencev pa trenutno živi v Urugvaju?»Mogoče 1000, če štejemo priseljence in njihove potomce. Zanimanje za Slovenijo se je močno povečalo, ko je Slovenija postala del Evropske unije. Takrat so se potomci množičneje pridružili društvom, ker jih je zanimalo, kako pridobiti slovensko državljanstvo. Ampak danes nas je v društvih aktivnih zelo malo. Nekateri potomci raje navežejo stik po facebooku in se nam samo pridružijo na nekaterih dogodkih.«
Ali so bili Slovenci v Urugvaju sposobni ohraniti jezik?»Ne. Na žalost redki potomci v Urugvaju govorijo slovensko. Ko so Slovenci prišli v Urugvaj, so se morali takoj naučiti španščino, da bi lahko našli službo. V našem društvu smo poskusili organizirati tečaje slovenščine, ampak jih ni bilo mogoče ohraniti, ker niti ni bilo zanimanja. Kljub temu so se nekatere slovenske besede obdržale v rabi. Vedno recimo uporabljam besedo babica in mičkena moja. Zapomnila sem si tudi nekaj besed iz otroških pesmic. Babica in teta sta mi na primer radi prepevali Na planincah sončece sije. To pesem sem tudi sama pela hčerkama in jo še vedno znata. Poleg tega se doma drug od drugega vsak večer poslovimo s pozdravom lahko noč.«
Vas pa so vedno zanimale vaše slovenske korenine?»Ja, že od malega. Vedno sem se počutila zelo blizu mojih starih staršev, ki so bili ponosni Slovenci. Del družine je tudi ostal v Sloveniji, zato so naši obdržali nekatere navade, da bi se počutili bližje temu, kar so morali pustili za seboj. Polke in valčki so bili zelo pogosti v naši hiši. Dedek mi je pravil: 'Mičkena moja, pridi, plešimo.' To mi je ostalo pri srcu. Tudi nekatere slovenske jedi so bile vedno na mizi. Imeli so koline, pripravili so čukrut, kislo zelje, in domače klobase. Babica je spekla potico. Jedli smo tudi štrudelj, zavitek, in štraube, flancate. Obdelovali smo svoj vrt, tako kot v Sloveniji. Stara starša sta naredila domače vino. Oče, ki je danes star 83 let, ga še vedno naredi. In v Urugvaju imajo vse slovenske hiše na vrtu lipo. Stari starši so nenehno govorili o domovini, o hribih, rekah. Babica, na primer, je vedno pripovedovala, kako se je tudi pozimi kopala v reki Soči. Ko sem sama prvič potovala v Slovenijo, to je bilo leta 1988, je bila ena prvih stvari, ki sem jih naredila, to, da sem se šla kopat v Sočo. Dedek pa mi je vedno pripovedoval, da je s svojega okna lahko občudoval Nanos. Torej, ko sem prišla na obisk v Lozice, kjer zdaj živijo sorodniki, sem jih prosila, naj mi pokažejo dedkovo nekdanjo sobo, da sem lahko odprla okno in tako, kot je to počel moj ded, občudovala Nanos. Tudi sama se počutim kot Slovenka, urugvajska Slovenka. Že petnajst let imam slovensko državljanstvo in sem ponosna na to, da lahko z dokumenti pokažem, od kod sem.«
