Denimo, da nam ne tekne niti hobotnica, zamrznjeni lignji z drugega konca zemeljske oble pa nas ne prepričajo. Izbor je s tem postal res ozek in še najzanesljivejša izbira se v tem primeru zdi sipa. Ta glavonožec z desetimi lovkami je zanimiva pojava, saj je sposoben spreminjati barvo, zaradi česar mu pravijo tudi morski kameleon. Zanimivo je, da sipe vsebujejo dve sestavini, primerni za pisanje ali risanje. Prva je črnilo rjavkasto črne barve, imenovano tudi sepija, s katerim lahko ne le pišemo, ampak si z njim denimo obarvamo morsko rižoto, da je črna kot iz dimnika. Poleg črnila sipa premore tudi kost, ki jo je podedovala od svojih prednikov, ki so imeli koščen oklep ali lupino. Takšna kost je podobna kredi in lahko z njo pišemo po tabli ali asfaltu, vesele pa so je tudi papige, ki si na njej brusijo kljun. Če želimo razmeroma hitro in enostavno pripravljeno kosilo, zavijemo v ribarnico in zahtevamo očiščeno sipo. Zrežemo jo na koščke in primešamo sesekljanima čebuli in česnu, ki dišita iz vroče ponve. Ko se sipa malo popraži in tekočina povre, vse skupaj presenetimo s kozarcem vina (enega med vihtenjem kuhalnice privoščimo še sebi). Zraven naj padejo kakšen lovorov list, morda žlica sesekljanega peteršilja in zavojček sipinega črnila. Zelo počasi naj se kuha, da vino povsem povre in se črna omaka zgosti, sipa pa zmehča. Medtem na zob skuhamo čim bolj debele špagete ali široke rezance. Odcedimo jih in pomešamo s črno omako. Nastanejo krasni, med sladokusci silno čislani špageti s sipo na črno (na fotografiji), ki jih le še posujemo z malo sesekljanega peteršilja in sveže naribanim parmezanom. Sipino črnilo sicer prodajajo v ribarnicah in v skoraj vsaki veleblagovnici; po navadi ga najdete v hladilniku blizu vloženih filetov inčunov in rezin dimljenega lososa … Črnilo gor ali dol, bistvene spremembe okusa z njim ne bomo dosegli, pri tem gre namreč predvsem za estetske užitke. Če še vedno ne vemo, kaj bi s sipo, ki nas čaka v hladilniku, pa si velja zapomniti, da jo lahko pripravimo tudi po receptih za lignje (tudi ocvrte) ali hobotnico. Kdor nerad zapleta stvari in živi po načelu manj je več, lahko sipo nareže na kose in jo skupaj s koščki čebule (podobno kot jetrca) na hitro popeče v ponvi, zraven pa ponudi denimo popečene bučke in oljke. Ljubitelji jedi na žlico pa iz sip skuhajo počasi brbotajoč brodet oziroma golaž, morda po tokratnem receptu. Če se nam za prilogo ne ljubi pripravljati popečene polente, bo dober domač kruh popolnoma zadostoval. Celo prednost ima – z njim boste lahko krožnik pomazali do suhega!
Sipin brodet
Potrebujemo 1 kg očiščenih sip, 1 kg čebule, 1,5 dl oljčnega olja, 3 dl malvazije ali drugega primorskega belega vina, 3 žlice paradižnikove mezge, 6 strokov česna, 2 lovorova lista, 1/2 žličke sladkorja, morsko sol, 10 zrn črnega popra, po želji še ščepec zmletega čilija.
Sipe temeljito operemo pod tekočo hladno vodo in dobro osušimo s papirnato brisačo. Narežemo jih na debelejše kolobarje, manjše sipe lahko pustimo tudi cele. Čebulo narežemo na tenke lističe, česen sesekljamo. Čebulo stresemo v velik lonec na hladno oljčno olje in pristavimo. Počasi pražimo in ko začne čebula stekleneti, med občasnim mešanjem vse skupaj zares počasi pražimo skoraj pol ure, da čebula skoraj razpade (če se nam mudi, uberemo hitrejši postopek), a pazimo, da se ne prismodi. Tik pred koncem praženja čebule dodamo še česen. Dodamo sipe, premešamo in posodo delno pokrijemo, vse skupaj pa kuhamo, da se tekočina povsem ukuha. Vino in paradižnikovo mezgo gladko razmešamo in prelijemo sestavine v posodi. Dodamo sladkor, malo soli, poprova zrna, po želji čili in lovorova lista. Dobro premešamo, pokrijemo in pri srednji temperaturi kuhamo toliko časa, da se sipe zmehčajo, tekočina pa se precej zgosti. Postrežemo kot malico ali glavno jed, h kateri ponudimo kuhano ali popečeno koruzno polento in enako vino, kot smo ga uporabili za kuhanje.
