Pred različnimi oblikami spletnega nasilja nas ne varujejo starost, spol, izobrazba, družbeni status. Če starejše generacije na življenje na spletu še gledajo z rahlo distanco, to za mlade ne velja.
»Za mlade delitev na življenje na spletu in zunaj njega ne obstaja, ne ločijo realnega in virtualnega: kar se dogaja na spletu, se jim dogaja v realnem življenju in obrnjeno. Tega se nekateri starši niti ne zavedajo in so prepričani, češ, kar se dogaja na spletu, ni realno in si ne zasluži pozornosti. Ob takšnem načinu razmišljanja se lahko zgodi, da se otrok, ki spregovori o neljubem dogodku na spletu in od staršev dobi odgovor, da tam ni nič realno, zapre in pogovora je konec,« poudari Mateja Strašek, strokovnjakinja za spletno nasilje. Trenutno je dejavna na fakulteti za družbene vede v Centru za družboslovno informatiko (FDV CDI) pri projektu Odklikni! Ustavimo spletno nasilje nad ženskami in dekleti, poleg tega v okviru projekta Insafe, pri katerem zastopa svetovalno linijo Zveze prijateljev mladine Slovenije TOM, skrbi za izobraževanje svetovalcev o novih trendih spletnega nasilja in spodbujanje varne rabe spleta, kot neodvisna sodelavka pa je pomagala tudi pri postavitvi spletne klepetalnice.
Za pogovor z otrokom potrebna le empatija
Straškova pravi, naj se starši, ki menijo, da se o dogajanju na spletu z otrokom ne morejo pogovarjati, ker »otrok o internetu ve več kot oni«, zavedajo, da ni treba, da so strokovnjaki za tehnologijo. »Za pogovor potrebujemo le empatijo.« Izkušnje kažejo, da se otroci želijo pogovarjati, »ampak na način, da so slišani, videni, da se jih ne napada, ocenjuje ali obsoja, češ, kaj si bil tako neumen in po spletu poslal gole fotografije. Če ga obsojamo in mu morda še odvzamemo mobilni telefon, bo otrok še bolj izločen. Otroci med odraščanjem odkrivajo svet, ki je drugačen od sveta, ki ga poznajo starši. Odkrivanje sveta je vedno povezano z napakami, tudi zato se morda hitro razgalijo pred neznancem na drugi strani zaslona.«
Da se temna plat interneta ne pokaže le »nekje daleč stran«, ampak je spletno nasilje naraščajoči problem tudi v Sloveniji, kažejo podatki raziskave, izvedene v okviru projekta Odklikni! na osnovnih in srednjih šolah. Ti kažejo, da je v osnovni šoli 56 odstotkov učenk in 50 odstotkov učencev v preteklem letu doživelo vsaj eno od oblik spletnega nadlegovanja, v srednji šoli pa je odstotek še višji: med dijakinjami je takšnih 65 odstotkov, med dijaki pa 55 odstotkov.
Oblike spletnega nasilja so bolj odvisne od starosti mladih in manj od geografije, kažejo pa se tudi razlike med spoloma. Kadar so dekleta povzročiteljice nasilja, gre predvsem za izločanje drugih deklet, pri fantih pa za snemanje in deljenje fizičnih obračunov. »Učenci in dijaki, ki so v šolah tarče fizičnih napadov, so pogosto tudi tarče napadov na internetu, saj storilci začutijo, kdo se ne zna braniti,« pravi sogovornica. Dogaja se tudi, da se dekle in fant dogovorita za spolni odnos, eden od njiju to pove tretji osebi, ki vse skupaj posname in objavi. Mateja Strašek dodaja, da gre pri spletnem nasilju med fanti bolj za nasilje med znanci, medtem ko so dekleta pogosteje izpostavljena še nasilju s strani neznancev. Dekle lahko posreduje svojo razgaljeno fotografijo fantu, ki jo deli naprej. Dekleta dobijo nalepko cipe in začnejo se nesramni in žaljivi komentarji, pojasnjuje Straškova. Mladim nevarnost preti tudi iz lažnih profilov: običajno starejše osebe, tudi s pedofilskimi nagnjenji, se predstavljajo za mlajše, pridobijo otrokovo zaupanje in tudi njegove razgaljene fotografije. Sledi izsiljevanje ali pa zahteve po osebnem srečanju. »Plenilci na spletu so izjemno dobri psihologi, ki hitro prepoznajo žrtve – otroke, lačne pozornosti, ki se čutijo zapostavljene in izključene.« Zato naj si starši doma vzamejo čas za otroka in ga povprašajo, ali je bil na spletu, kaj je tam počel in gledal, svetuje Straškova.
Policija: največ je izsiljevanja
Števila prijav v povezavi z različnimi oblikami spletnega nadlegovanja mladoletnih oseb policija nima, saj jih ne vodi na način, iz katerega bi bilo razvidno spletno nadlegovanje. Na generalni policijski upravi (GPU) dodajajo, da v vseh primerih ne gre za prekršek ali kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, temveč za kaznivo dejanje, ki se preganja z zasebno tožbo (obrekovanje …). Samostojno lahko prijavo poda mladoletnik, ki je dopolnil 16 let, na GPU pa priporočajo, da to stori skupaj s starši. Ob vloženi prijavi najprej preverijo, ali je dogodek takšne narave, da je v pristojnosti policije, ukrepanje pa je odvisno od posamičnega primera. Najpogosteje se srečujejo z izsiljevanjem na podlagi posredovanega slikovnega materiala intimnih delov telesa, motiva izsiljevanja pa sta dva: finančni in spolni.
Mateja Strašek pravi, da fantje spletno nasilje običajno doživljajo manj tragično, dekleta pa se znajdejo v hujši duševni stiski in jih prevevajo občutki sramu, izločitve, depresija, tudi samomorilne misli. Na delavnicah se velikokrat izkaže, da se predvsem fantje ne zavedajo, v kakšno stisko spravljajo dekleta, ko naprej delijo njihovo razgaljeno fotografijo. Včasih mladostniki tudi dvomijo, ali gre pri določenem početju sovrstnikov resnično za spletno nasilje, in v takšnih trenutkih potrebujejo potrditev, da ne gre le za njihovo preobčutljivost. Spremembe tudi na tem področju prinaša predvsem ozaveščanje, v katero je treba vključiti tudi starše, pravi Straškova.
Kako naj ravna žrtev, je odvisno od posameznega primera. Če za spletnim nasiljem stoji neznana oseba, ki je žrtev ne pozna iz vsakdanjega življenja, Mateja Strašek svetuje, naj žrtev to osebo blokira. Če pa gre za osebo iz kroga znancev, blokade ne priporoča, saj se žalitve v družbi ne bodo končale. Žrtev naj raje aktivira svojo mrežo prijateljev ali pa se nasilnežu upre. Raziskave so namreč pokazale, da žrtev, ki se postavi zase in humorno odgovori, razoroži napadalca. Izklop iz družbenih omrežij in umik žrtve lahko prinese le osamitev in izključitev iz družabnega življenja.
