»Vse spoštovanje delavcem, da v največji pripeki skrbijo za urejenost okolja. Bi smel prositi, da si malce olajšajo delo in ohranijo slanuše? Ne kazijo okolja, so uporabne,« je včeraj medijem sporočil jamar in naravovarstvenik Franc Malečkar. Mislil je na rastline, ki ljubijo slana tla in so jih nekdaj solinarji uporabljali v vsakdanji prehrani, včasih pa celo povite v kilogramske šope prodajali na piranski tržnici. Tudi danes jih je mogoče dobiti na kateri od bolje založenih tržnic ali v ribarnicah, a tja prihajajo iz Hrvaške. V Sloveniji jih ne goji nihče.
Izjemen poznavalec divjih rastlin Dario Cortese razloži, da v Sloveniji poznamo okoli 15 različnih vrst slanuš. V Sečoveljskih solinah je najbolj razširjen navadni osočnik, njegovo steblo je mehko in sočno, iz njega so solinarji nekoč pripravljali solato, ki so ji rekli sburjon. »Osočnik spada med najuporabnejšo in najokusnejšo divjo zelenjavo sploh. Ko so v vseh solinah pri nas še želi sol, so izruvali marsikateri solinarski plevel in ga, kot se za vsak tako okusen plevel spodobi, tudi pojedli. Bilo ga je več vrst, romanini, erbete, sburioni. Ponavadi so ga skuhali, začinili ter jedli z ribo, primeren je tudi za vlaganje,« ugotavlja Cortese.
Povsod, kamor seže morska voda, med kamni in skorajda iz vsake špranje raste še en predstavnik slanuš: morski koprc, ki ga na Hrvaškem poznajo pod imenom motar. Ker menda deluje pomlajevalno, nanj prisega tudi legendarna italijanska igralka Sophia Loren, ki naj bi se z njim prvič srečala na Brionih, ko je bila na počitnicah pri maršalu Titu. »Nabiramo ga vse leto, najbolj pa od pomladi do jeseni, nabiramo sočne liste in poganjke. Poleti in jeseni pridejo za začimbne namene prav tudi cvetovi in plodovi, ki so še bolj aromatični od listov,« razloži Cortese. Ker je to predvsem začimbna, močno aromatična rastlina, Cortese priporoča, da je v jedi ne dajemo v prevelikih količinah. »Surove liste in poganjke, prav tako socvetja in plodove narežemo na solate vseh vrst; zelo okusno se razume s paradižnikom. Kot začimbnico jo dodajamo juham in enolončnicam. Sodi tudi v slano pecivo in pogače.«
Danes po vedenju Corteseja slanuš pri nas nihče ne goji načrtno. Lahko jih naberemo v naravi, res pa je, da je tam, kjer jih je največ – v zaščitenih krajinskih parkih Sečoveljske soline in Strunjan – nabiranje prepovedano. no
