»Kruh se speče iz tiste moke, ki jo nameljemo. Spomnimo se le produkcije radijske igre, Butalci in Andersenove pravljice so nam vsem ostali v ušesih, pa arhivskih snemanj slovenske resne glasbe,« opozarja odgovorni urednik Arsa Matej Venier. A ker želijo tretji program približati še večjemu številu poslušalcev, so na radiu že pred časom zagnali neke vrste akcijski načrt. To ne more biti le program za najzahtevnejše poslušalce, vsak mora najti nekaj zase, je dodala kulturna urednica Ingrid Kovač Brus.
Zvočna scenografija
Ne gre le za avtorske oddaje, temveč tudi za javne dogodke, s katerimi v zadnjem času žanjejo celo mednarodno pozornost. Denimo z zmago Petre Strahovnik na skladateljski tribuni Rostrum. Rostrum je namreč največji forum radijskih hiš, namenjen predstavitvi in ocenjevanju novih posnetkov sodobne umetniške prakse v družbi, ki ima z recepcijo zahtevnejših vsebin pogosto težave. Predstavniki sodelujočih radijskih postaj že več kot šest desetletij tam izpostavijo najboljša dela, ki niso deležna le priznanja, temveč kasneje tudi pogostega predvajanja na radijskih valovih po vsem svetu. Kot pojasnjuje urednik za resno glasbo programa Ars Gregor Pirš, je Radio Slovenija v glasovanje predlagal koncertni posnetek dela Strahovnikove Prana v izvedbi Simfoničnega orkestra RTV Slovenija in novega dirigenta Rossena Milanova, in med ponudbo iz 27 držav je na dogodku v Argentini slavila prav slovenska predstavnica.
Ars pa se je nedavno uvrstil tudi na 14. Praški kvadrienale scenskega oblikovanja in prostora, in sicer z lanskim projektom Daljave – poezija na letališču. Na svetovni dan poezije so namreč pesmi zavzele letališče Jožeta Pučnika – ob interpretih, ki so v živo širili poezijo, so bili poslušalci doma, pa tudi čakajoči potniki na letališkem terminalu v neposrednem radijskem prenosu priča temu zvočno-akustičnemu dogodku. »Vstopili smo v fizično in zvočno – le z najavami letov – zaprt prostor letališkega terminala in tja prinesli poezijo kot prostor človekove neomejene ustvarjalne svobode. Izkazalo se je, da tudi v takem soočenju nadzor seveda ostane, a ima umetnost moč, da ga inkorporira vase in iz tega naredi poetični moment,« poudarja ena od soustvarjalk Tina Kozin. »Zanimalo nas je, kako zvočno sooblikuje našo izkušnjo vizualnega. Pogosto slišimo, da živimo v vizualni kulturi, a nas zvočno zaznamuje še bolj. Zvok je eden največjih onesnaževalcev, enako velikih razsežnosti kot mikroplastika, le da se kot civilizacija tega mnogo manj zavedamo, ker zvoka pač ne vidimo,« je dodala še njena kolegica Saška Rakef.
Na litovski sipini
Ustvarjalno iniciativo program Ars strumno nadaljuje, tokrat z elektroakustično radijsko opero Iden. Ta prinaša zgodbo Kuronske sipine v Litvi, začasnega geografskega pojava pod okriljem Unesca, ki je tudi prostor konfliktnih interesov, povezanih s kuriranjem nacionalnih parkov, pa tudi prastarim soočanjem človeka s spreminjanjem, minevanjem; pesek namreč neustavljivo zasipava lesene pomole, mestno hišo, urade, muzeje in druge človeške dosežke. Kot pojasnjuje pesnica in soavtorica libreta Tina Kozin, jih je zanimalo, ali lahko človek sploh še vzpostavi stik z naravo: »Se lahko približamo rastlini v njeni časovnosti, je naše razumevanje rastlinskega lahko drugačno kot samo antropocentrično? Ali človekovo prizadevanje za ohranitev biotske raznovrstnosti žene skrb za naravo ali prej skrb zase? Ne gre nemara predvsem za strah pred neznanim in spremembami, strah pred prostorom, ki ga ne bo obvladal?«
Skladateljica Bojana Šaljić Podešva je glasbo za opero stkala pretežno iz človeškega govora – iz izjav, dokumentarne pripovedi, umetniških povzetkov in glasbenih interpretacij. »Poslušali smo zelo različne, tudi konfliktne zgodbe o isti iztočnici, a kot rezultat ne proizvajamo sodbe, temveč le kontekst, v katerem bi se v nekem idealnem primeru vsi soakterji lahko avtokorigirali, denimo prek refleksije in z upoštevanjem okoliščin drugih uporabnikov istega prostora.« Da je to za današnji svet ključno, še poudarja skladateljica: »Zaman se pogovarjamo o ekologiji, če se nenehno producira nova vojna žarišča.« Elektroakustični radijski operi Iden bo mogoče prisluhniti 2. julija v Stekleniku, galeriji za zvok, bioakustiko in umetnost v Rastlinjaku Tivoli, in sicer ob 4.36 zjutraj, ob uri navtične zore. Morda je to v tempu sodobnega vsakdanjika še edini čas, ki si ga lahko »vzamemo« za poglobljen razmislek.
