Daleč je Triglav, pa so si Štajerci našli svojega, na katerega se lahko povzpnejo tudi po službi in za katerega jim ni treba vstajati sredi noči. Boči se na vse strani, s svojo gmoto pa dominira na meji med predalpskim in panonskim svetom. V resnici se imenuje Boč, trikrat nižji je od pravega Triglava, a ima z našim očakom nekaj skupnega: oba se ponašata s stolpom na samem vrhu. Tisti na Boču je razgledni, a ima za poljčanske planince prav tako simbolno noto. Že leta 1930 so postavili na vrhu lesenega, a ga je okupator uničil, po vojni so nato ponovno zgradili lesen stolp, leta 1962 pa jeklenega, ki se pne 20 metrov visoko, nad krošnje dreves.
Že cela polnoletnost
Skoraj na pol poti med vrhom in dolino, na prostrani planoti Na Ravni, ki v teh dneh kar buhti od zelenja, stoji Planinski dom na Boču. Deset let je njegov najemnik Bojan Kamenšek, kuhar, ki je pred tem osem let pomagal dotedanjemu oskrbniku. Cela polnoletnost ga torej povezuje s kočo, ki si je s svojim delovanjem v preteklosti prislužila kar dva certifikata, ki ju podeljuje PZS, okolju prijazna planinska koča in družinam prijazna planinska koča.
»Seveda se je v teh letih marsikaj spremenilo, že sama struktura in tudi kultura ljudi. Če so prej planinarili starejši planinci, drugi pa so se do koče pripeljali in malo sprehodili okoli, potem hodi danes veliko mladih. Pozna se, da je gibanje zelo popularno. Nekateri imajo celo svoje klube, ki med seboj tekmujejo, koliko obiskov bo kdo nabral skozi leto,« opisuje spremembe Bojan Kamenšek. »Drugačne so tudi prehranjevalne navade ljudi, ki večkrat obedujejo v kočah in bolj zdravo jedo. Včasih je prišlo ob nedeljah veliko ljudi na kosilo, na dunajski zrezek in ocvrti krompirček, danes tega ni več. Vračajo se k jedem na žlico, ki jih v dolini ne dobiš in so tradicionalne jedi v naših kočah.«
Na Boču se lahko planinci vedno okrepčajo z bočkim loncem, Bojanovo specialiteto. »Gre za malo močnejši golaž s svinjskim in govejim mesom ter zelenjavo. Stalno imamo tudi gobovo juho in obvezno ajdove žgance. Toda, veste, po žgancih posegajo predvsem planinci, ki pridejo k nam z druge strani Trojan, okoliški planinci niso tako navdušeni nad njimi,« je opazil Bojan. Ričet, jota in telečja obara, tudi to imajo planinci strašno radi, pozimi so ponujali pečenice in kislo zelje. Brez jabolčnega in skutnega zavitka s slastno domačo skuto pa tako ali tako ne gre. »Vedno kaj spremenimo, da ne ponujamo vedno enakih jedi,« doda izučeni kuhar, ki se ob koncih tedna, ko je v koči največ obiska, umakne v svoj poligon v kuhinjo, točilni pult pa prepusti preostali ekipi. Prenaporno je, da bi vse zmogel sam, sploh odkar je žena na porodniškem dopustu, zato dobi ob koncih tedna vedno pomoč.
Idile ni, je pa delo
Dela je namreč ogromno, daleč od idilične podobe, ki si jo naslikajo ljudje, ki se pridejo v hribe sprostit. »Že za nas, ki smo lahko dostopni po asfaltirani cesti in lahko vso robo pripeljemo. Višje ležečim kočam je še težje. Vse je namreč treba vnaprej pripraviti in razmisliti, koliko česa potrebuješ, da se morda ne zgodi, da bi ti zmanjkalo kakšne stvari, sploh med prazniki, ko so trgovine zaprte. Toda z leti postane marsikaj rutina in zdaj že vem, da če je pomlad lepa, potem bo za konec tedna gneča. Poleti pa je lahko še tako krasno vreme, a ne bo nikogar, saj so ljudje na dopustih ali gredo raje višje v gore. A še vedno se zgodi, da te kaj preseneti in potem delaš v divjem ritmu,« pojasnjuje Bojan.
Poleti je priložnost, da si z ženo vzameta krajši dopust, in takrat delo v koči prevzame preostala ekipa. Dom na Boču svojih vrat pač ne zapre. »To so pridna dekleta in povsem jim zaupam,« doda.
Prijateljski odnos
Koče pod Bočem ne obiščejo le dnevni planinci in zaključene skupine za najrazličnejše priložnosti, tu preživijo po več dni tudi večje skupine. Fotografije z njihovimi nasmejanimi obrazi krasijo veliko jedilnico. Vsako leto se v koči pripravljajo na revije pevski zbori, tu se izpopolnjujejo planinski vodniki in inštruktorji, judoisti in karateisti imajo priprave, osnovnošolci šolo v naravi, tisti najmlajši pa lažje pohode v okolici. Štajerski Triglav tako ni le dnevni poligon za nabiranje kondicije ali sproščanje duha, pač pa ponuja krajinski park, kamor spada širše območje Boča, veliko pestrost naravnih in kulturnih znamenitosti, s tem pa marsikatero dejavnost, ki ni povezana le s hojo. Širše območje Boča namreč zaznamujejo strnjeni in ohranjeni gozdovi, zaplate travnika, kjer raste tudi velikonočnica, ena najbolj ogroženih in zavarovanih rastlin pri nas, ki je je bilo nekoč tu vse polno. Njeno rastišče je danes zavarovano kot naravni spomenik.
Streljaj od koče vse od 16. stoletja stoji cerkvica svetega Miklavža. Če verjamemo legendi, jo je dal postaviti neki grof, ki se je na lovu izgubil, pot iz neprehodnih gozdov na Boču pa mu je pomagal najti prav sveti Miklavž. Vsako leto 27. aprila je v koči tudi proslava padlim partizanom med drugo svetovno vojno, ki so pokopani nedaleč od planinskega doma. Za prvi maj pa je tako ali tako vedno veselo in slastno. Letos bo obiskovalce razveseljevala klapa Jadranski maestrali.
»Luštno je, ko pridejo planinci skupaj in se pogovarjajo, izmenjujejo mnenja, prigode in nezgode. To so prijazni ljudje,« reče Bojan. »Ob torkih prihajajo poljčanski planinci, ki so se poimenovali Torkovci. Vsako nedeljo pride gor skupina možakarjev, ki nekaj poje, spije in se podruži. Z rednimi gosti se že dobro poznamo, z njimi smo razvili prijateljski odnos.« Prijazni ljudje pač naredijo življenje v hribih lepo, tako preprosto je to.
»Če si ti prijazen do ljudi, so tudi oni do tebe. Če jim nameniš lepo besedo in se nasmejiš, potem še raje pridejo. In tudi nam je veliko lepše,« iskreno reče Bojan Kamenšek, ki za zdaj želje, da bi se vrnil v dolino, nima. V hribih je pač drugače in tu je do neke mere sam svoj šef. »Nad seboj imam le planince,« smeje odvrne.
