Domžalski dom na Mali planini: Ko pridejo krave, pridejo ljudje

Njegov prvi dom

Na tej obširni planoti, ki je res velika in obsega Veliko, Malo in Gojško planino, sicer pa se območje razteza vse od Planine Dol in Konjščica pod vznožjem Rzenika in Konja ter do planine Kisovec, ima zdaj že kar svoj prvi dom Lojze Ovijač, ki deveto leto vodi Domžalski dom na Mali planini. Na tej planini je kot mulec, reče, 24 let je imel, v sosednjem Črnuškem domu prvič postregel kakega gosta.

»Bilo je bolj ponesreči, da sem prišel v Črnuški dom. Imel sem dva prijatelja, ki sta hodila dežurat tja in sta me vedno vzela s sabo. Njiju so bolj zanimala dekleta, jaz sem bil tisti, ki je odprl dom in postregel goste. Čez čas sem postal oskrbnik doma in ga pozneje vzel še v najem. Nato pa je prišla vojna. Sin, ki je bil prvi krščen v tukajšnji kapeli Marije Snežne, je imel takrat eno leto, prometa pa ni bilo niti toliko, da bi plačal elektriko. Takrat se je bilo treba odločiti in vrnili smo se v dolino, a spomin na planino je ostal in želja, da bi se nekoč ponovno vrnil sem,« pripoveduje Lojze.

Dolgo ga je življenje držalo tam spodaj, dokler se res ni vrnil na svojo ljubo Malo planino, tokrat kot najemnik Domžalskega doma (Planinsko društvo Domžale), kjer poleg njega delata še žena in sin, v sezoni in ob vikendih pa se jim vedno pridruži nekaj pridnih rok. Drugače ne gre, ko je namreč lepo vreme, tu gori mrgoli ljudi, in to ne le pohodnikov, veliko je tudi izletnikov. »Samo tistega zgoraj potrebujemo,« pokaže Lojze na sonce, »pa se planina napolni, naj bo zima ali poletje.«

Gondolska žičnica, ki pripelje ljudi iz Kamniške Bistrice, ti se potem sprehodijo prek Velike do Male planine, vsekakor poskrbi, da Lojzetu dela ne zmanjka. Tudi cesta, ki iz Kranjskega Raka vodi visoko pod planino, je naredila celotno območje bolj obljudeno.

»Seveda je velika razlika med nekoč in danes, že ljudje so se spremenili. Ker ni bilo takrat nobene ceste, so planino obiskovali večinoma planinci. Ob petkih so prišli gor in ostali čez vikend. Danes le redki spijo, občasno kakšna družina in tujci, sicer pa imamo večinoma dnevne goste, veliko je družin,« pove Lojze.

Poleg certifikata okolju prijazna planinska koča ima Domžalski dom tudi certifikat družinam prijazna planinska koča. Nobeno presenečenje ni, če je prvo, kar slišite, ko se približate koči, smeh otrok na igralih, pretekli teden je nastala po planini tudi nova otroška pot, sicer pa je tako ali tako vsa Velika planina prepletena z lahkimi, večinoma zložnimi potmi. »Tu brez težav preživite tri dni, da jo celotno obhodite,« reče Lojze.

Ženina sladica

A planina se ni spremenila samo od tistih Lojzetovih mladostnih dni, marsikaj je drugače celo v zadnjih nekaj letih. Zelo pomembna je postala ponudba hrane v koči in njena prodaja se je zelo dvignila. »Če primerjam prvo leto in danes, jo prodamo za nekaj sto odstotkov več,« reče.

Lojze je tudi glavni kuhar, ki kuha od malega, predvsem pa z velikim veseljem. Med tednom in zunaj sezone je mogoče na Domžalskem domu vedno dobiti kakšno jed na žlico, kot so pasulj, jota, ričet, slednja se kuhata brez mesa, in klobaso. V sezoni se jim pridružijo še kakšna enolončnica, obara, zelje, žganci, ki so predvsem med Slovenci najbolj priljubljeni, gobova juha, golaž, pa seveda štruklji in zavitki. Ko pridejo na planino krave, je v ponudbi tudi kislo mleko. A Lojze rad skuha tudi kaj zunaj ustaljenega, na primer pečenko in krompir, po želji kakšne skupine se je mogoče vnaprej dogovoriti tudi za druge jedi, pove. Še vedno pa pridejo v kočo obiskovalci, ki si zaželijo hrane, kot jo je mogoče dobiti v gostilnah v dolini.

»Naročijo kalamare in pico. Ali pa pride petek in vprašajo, ali imamo ribe,« samoumevno izreče, navajen marsikakšnega naročila. Slovenci ali tujci? »Slovenci,« odvrne, »tujci jedo, kar je v ponudbi. Imamo tudi posode s petimi predalčki in lahko tistim, ki bi radi poskusili več naših jedi, na tak način te tudi ponudimo,« doda.

Domžalski dom slovi celo zunaj naših meja, in to po nečem sladkem. »Vse kuhamo tako, kot rečem jaz,« začne razlagati Lojze, »a obstaja sladica, ki si jo je izmislila žena in je postala tako priljubljena, da pridejo nekateri gostje k nam le zaradi nje. To je borovničev zavitek s skuto, ki smo ga pravzaprav naredili ponesreči. Žena je pekla neko pecivo, ostalo nam je še nekaj borovnic in je rekla, 'kaj, če bi jih vrgli v štrudelj'. Odvrnil sem, 'le kdo ga bo jedel', ona pa, 'če nihče drug, ga bomo pa mi'. No, in se je izkazal za tako okusnega, da pridejo nekateri obiskovalci k nam le zaradi njega, sploh Francozi.« Kako to? »Pojavil se je na neki njihovi spletni strani. Sicer pa so v zadnjih letih Francozi najpogostejši gostje planine, nekoč so bili Nemci,« še pove Lojze.

Vikend zakon

Lojze Ovijač je s hribi povezan že vse življenje, tja je začel najprej zahajati z očetom, stal do 14. leta na Triglavu, prehodil slovensko planinsko pot, med planinci poznano kot transverzalo, nato jo ubral po svoje v gorah. Danes na Mali planini dobesedno živi. »No, tu pa tam že grem v dolino, letos sem bil dvakrat,« se nasmeje. »Prav dobro je, da je do Kamnika in prvega semaforja tako dolga pot, da se lahko navadim voziti po asfaltu. Tu namreč vozim le po makadamskih cestah. Dvakrat na teden grem tudi v kakšen sosednji dom in se pustim postreči. Glava se mora malo sprostiti, da nisi vedno ti tisti, ki streže druge.« Ob vikendih pride na planino njegova žena, ki mu pomaga v kuhinji. »Tak vikend zakon imava,« se pošali, »še spreti se nimava časa.«

Sicer sam zares ni nikoli. Pred osmimi leti se je v hudi zimi, bila je megla in bril je mrzel veter, priklatil v globokem snegu v kočo bel maček. »Suh je bil, da se je skozenj videlo,« reče Lojze, »vrgel sem mu pol klobase, pa se je tako ustrašil, da je stekel do konca koče, a se vrnil in pojedel še trikrat po pol klobase. Najbrž je od takrat ne mara več. A ostal je pri nas, dali smo mu ime Luci kot Lucifer, saj je res pravi maček, ker preživi vse.«

Čeprav zna biti življenje na planincah prav zabavno, kot pravi ponarodela slovenska pesem, in tudi Lojze tega ne zanika, pridejo kdaj tudi težki dnevi.

Zjutraj vstane pred drugimi, ob šestih ali pol sedmih, in v miru spije kavo. To je moj trenutek, reče. Potem namreč sledi celodnevno delo, ki se sploh poleti konča pozno zvečer. Šele takrat, ko ljudje odidejo in tudi v koči vse potihne, se lahko spet v miru usede in prisluhne žvrgolenju kakšnega ptička. Drugega zvoka ni. Ko ima čas, se odpelje naokoli gledat srne in druge živali, pogleda, kaj je novega na planini. »Rad imam naravo,« še reče Lojze Ovijač, ki mu je ta planina res zlezla pod kožo.

Kako do Domžalskega doma

Najbolj preprost dostop do koče je z gondolsko žičnico iz Kamniške Bistrice. Prek Zelenega roba in Velike planine je do doma kakšna ura hoje, ki jo lahko podaljšamo, če skočimo vmes še na najvišjo točko planine, Gradišče (1666 metrov). Iz Kranjskega Raka je do Domžalskega doma okoli ura in pol hoda, ki jo lahko skrajšamo za 45 minut, če se zapeljemo do Rakovih ravni, kjer je tudi veliko parkirišče. Za tiste, ki želijo na Veliko planino povsem peš iz doline, obstaja kar nekaj poti. Ena od takih je iz Kamniške Bistrice mimo Planine Dol ali iz Stahovice, zanje boste potrebovali tri ure in več.