»Danes smo vam prinesli nekaj megle iz Ljubljane,« se pozdravimo z Jožetom Mežnarjem, nekdanjim dolgoletnim gospodarjem koče na planini Razor. »Ah, prav nič niste krivi, že od jutra vztraja, ko pa prav nič ne piha, da bi jo razkadilo,« dobrovoljno odvrne, nakar se ponovno loti dela, ki ga v koči nikoli ne zmanjka. A tudi na tak, bolj kisel dan, kot se je še našel v začetku junija, planino obiščejo domači in tuji planinci. Snega tu okoli že nekaj časa ni več, ko bodo čez nekaj dni sem prignali živino, pa bo planina povsem oživela. Poletna planinska sezona se namreč počasi začenja tudi v visokogorju, koča na planini Razor pa je od začetka junija odprta vse dni v tednu in tako bo do jeseni.
Zelo lepa pisarna
»Zdaj se začenja in prihodnje tri mesece bomo ves čas v koči,« pove Andraž Drešček, novi oskrbnik na koči na planini Razor. Življenje v koči namreč zahteva drugačen ritem dela kot v dolini, a ta Andražu ustreza. »Iz doline se morda zdi vse bolj romantično, kot je v resnici. A vstanemo ob pol sedmih in delavnik traja do desete zvečer, seveda z vmesnimi nihanji, včasih je več, drugič manj dela, kar je največkrat odvisno od vremena in posledično obiska ljudi. Meni tak ritem ustreza in rečem lahko le, da imam zelo lepo pisarno,« se nasmeje Andraž, ki je končal študij upravne organizacije v Ljubljani in turizma na Bledu, v življenju pa počel marsikaj. Bil je reševalec iz vode, učitelj plavanja, turistični vodnik, pozimi uči smučanje na smučišču Cerkno, delal je v turističnoinformacijskem centru v Tolminu, obenem je tudi navdušen gorski tekač.
»Zame so hribi odklop od hitrega tempa v dolini. V hribih so namreč že ljudje drugačni, sprostijo se in običajno se jim ne mudi. So neki pobeg, zato najbolj uživam v hribih maja in oktobra, kadar seveda hodim zase. Ko pa sem v službi, je najbolj luštno julija in avgusta, ko pridejo ljudje in postane delo zelo razgibano,« pravi.
V teh dneh je obiskalo planino Razor že precej tujcev, saj je dolina Soče med njimi zelo priljubljena. Nič nenavadnega torej ni, če boste v teh koncih srečali Belgijce, Nizozemce, Madžare, vse alpske narode pa tudi Američane. »Ko pridejo na planino nižinski narodi, kot so Nizozemci in Madžari, so povsem očarani nad to pokrajino,« reče Andraž.
Le kdo ne bi bil, okoliški hribi so poraščeni z bujnim zelenjem, do koder seže oko, za kočo pa se dviguje greben Tolminsko-Bohinjskih gora, ki jih domačini poznajo tudi po imenu Peči. Planine tod okoli še vedno živijo, flora in favna sta pestra, pod Tolminskim Migovcem poteka najdaljši jamski sistem v Sloveniji, ki meri 42 kilometrov, razgledi segajo od daljnih alpskih tritisočakov do bližnjega Jadrana, vse to pač mora očarati. Okoli koče se kot osamelci mogočno dvigajo tudi bukve, ki dajejo planini Razor svojevrsten videz. Da ne gre za čisto navadne bukve, pove tudi Jože Mežnar, s katerim opazujemo s soncem obsijane Tolminske Ravne, ujete med tema drevesoma. »Te bukve so zaščitene, so simbol planine Razor,« doda.
Čezmejni sloves
Preživeti nekaj dni na tej planini ni torej prav nič težko. Pohodnih poti, lahkih kot malce zahtevnejših, je ogromno, med njimi so tudi take, ki niso predolge in jih zmorejo otroci. »Če pridete k nam iz doline, je pot kar dolga, če pa tu prespite, lahko marsikaj prehodite in lažje izvedete daljše ture. Blizu je Bohinj, v šestih urah ste na zgornji postaji vogelske kabinske žičnice, do Črne prsti je sedem ur, do Krna prav tako,« razlaga oskrbnik Andraž. Mimo koče na planini Razor vodijo slovenska planinska pot, označena z oznako 1, evropska pešpot E7 od Atlantika do Črnega morja, geološka pešpot, ki se začne v Tržiču, za grebenom za kočo pa poteka še Via Alpina, ki teče iz Monaka čez ves alpski lok in se konča v Trstu. Tudi pohodnike, ki se lotevajo takih podvigov, je planina Razor že gostila.
A koča slovi predvsem po skutnih štrukljih. »Po njih nas poznajo po vesoljni Sloveniji in še čez mejo,« jih pohvali Jože Mežnar. Njihova posebnost je, da so po šolsko zaviti v spiralo in polnjeni s skuto, ki jo dobijo iz planšarije le nekaj metrov pod kočo. »Planšarija nas oskrbuje z mlekom, sirom in skuto, ta skuta ima zares poseben okus,« pravi Jože.
»Dolina Soče je znana po štrukljih, vsaka vas pozna svoj način njihove izdelave. Vlečeno testo se zvije v štručke, ki jih skuhamo na pari, režemo na rezine ter dodamo drobtine na maslu in sladkor. Poleg te glavne specialitete dobijo planinci pri nas tradicionalne primorske jedi, joto, žgance, klobase, kuhamo tudi golaž, v sezoni je na voljo kislo mleko. Ponujamo jedi, za katere se je skozi leta izkazalo, da jih imajo ljudje radi, obenem pa jedi, ki so značilne za naše primorsko okolje. Sem spadajo tudi testenine, ne nazadnje gledamo v Italijo, delamo jih z bolonjsko ali paradižnikovo in zelenjavno omako, po njih pa planinci radi posežejo, saj jim dajo veliko energije. Danes ljudje pričakujejo kakovostno ponudbo in sestavine in te dobimo od lokalnih ponudnikov. V hribih nihče ne zahteva štirihodnega menija, je pa potreben neki nivo. Po navadi nas planinci vprašajo, kaj ponujamo, in potem iz tega izberejo, kaj bodo jedli. Vedno najde vsak kaj zase,« doda Andraž Drešček.
Na tisoče prostovoljnih ur
Že nekaj let ima koča na planini Razor, katere lastnik je Planinsko društvo Tolmin, dva certifikata, družinam in okolju prijazna planinska koča. Kot razloži Jože Mežnar, so v ta namen najprej odstranili dizelski agregat in namestili sončne celice, ki dajejo električno energijo. Koča je priključena na rastlinsko čistilno napravo z lagunami, kar pomeni, da je vsajeno posebno trsje, ki črpa škodljive snovi iz vode, da teče v dolino čista. Vsako leto naredijo tudi analizo vode in rezultati so ugodni. Jože Mežnar, ki je bil gospodar koče kar 33 let, pa je tudi opazil, da se je zelo izboljšalo varstvo narave, prav tako odnos planincev do nje. Razne akcije, ki nagovarjajo ljudi, da odnašajo smeti v doline, so obrodile sadove. »Tega včasih ni bilo in posledično je bilo več smeti, medtem ko jih danes le še redko vidimo po poteh,« reče. Ena od takih majhnih, a učinkovitih rešitev, da se nekateri planinci morda lažje odločijo odnesti smeti v dolino, je tudi stiskalnica za pločevinke in plastenke, ki jo imajo pred kočo.
Koča na planini Razor je lani praznovala sedemdeset let. Ko so jo leta 1948 odprli, še zdaleč ni imela takšne podobe kot danes, bila je veliko manjša. Potem pa so pridne roke članov planinskega društva Tolmin vložile na tisoče in tisoče prostovoljnih ur in jo povečale v današnjo podobo. »Veliko smo delali, dograjevali, zamenjali streho, uredili točilni pult, kuhinjo, naredili dodatne spalnice, večjo jedilnico in rezervoar za vodo, saj uporabljamo le kapnico,« navaja Jože Mežnar.
Pa je bilo težko dobiti ljudi za pomoč? Jože odkima: »Nikoli bi bil problem dobiti ljudi, člani društva so radi pomagali. Tudi danes, le pravi pristop je treba imeti, jih prijazno ogovoriti, na koncu pa narediti malo likofa in potem ljudje radi pridejo.«
Tako je prišel nekega dne prostovoljno pomagat tolminskim markacistom pri vzdrževanju poti nad planino Razor tudi nekdanji ameriški veleposlanik v Sloveniji Brent Hartley, ki je bil navdušen planinec. Ko je služboval v Sloveniji, je bil celo član Planinskega društva Tolmin, in ko je v glasilu Krpelj prebral, da člani društva naredijo toliko in toliko udarniških ur na leto, se je odločil, da bo še sam naredil kaj za svoje društvo, se spominja tega visokega obiska na planini Razor Jože Mežnar.
Kako do koče na planini Razor
Iz vasi Ljubinj pelje cesta do planine Kuk, od koder je še ena ura hoje do koče, kamor se lahko povzpnemo tudi s katere od nižje ležečih planin, Stadorja ali planine Lom. S tem si hojo seveda podaljšamo za dodatno uro. Iz Tolmina pripelje prav tako cesta v vas Tolminske Ravne, najvišje ležečo vas na Tolminskem. Od tod vodita na kočo položnejša in strmejša pot, prva vam bo vzela nekaj več kot eno uro, druga nekaj minut manj. Lepa je krožna pot iz Tolminskih Raven do planine Kal (1 ura, 30 minut) in nato na planino Razor. Pešpot do koče vodi tudi iz samega Tolmina, kar pa pomeni dodatni dve uri in pol hoje do Tolminskih Raven. Od planine Razor vodijo poti najrazličnejših težavnosti po okoliških gorah. Priljubljene so poti na Vogel, Vrh nad Škrbino, Tolminski Migovec in naprej na Tolminki Kuk, čudovita pa grebenska prečenja s širnimi razgledi.
