Devet jedrskih držav je po ugotovitvah Stockholmskega inštituta za mirovne raziskave (Sipri) v letu dni zmanjšalo svoj jedrski arzenal za 600 konic. Ugotavlja tudi, da je manj kot deset odstotkov od obstoječih 13.865 kosov jedrskega orožja v rokah sedmih držav, ki so se v potencialno pogubno oboroževanje za človeštvo podale za ZDA in (tedaj še) Sovjetsko zvezo. Tudi za Sipri je povsem nepregledna jedrska oborožitev Severne Koreje, ki se z njo širokousti, in pa Izraela, ki je uradno ne priznava, pripisujejo pa mu do devetdeset jedrskih konic.

»Ključna ugotovitev je, da navkljub celotnemu zmanjšanju števila jedrskih glav vse države z jedrskim orožjem posodabljajo jedrske arzenale,« je letošnje poročilo neodvisnega inštituta strnil predsedujoči upravnemu odboru Sipri Jan Eliasson. Omenjeno zmanjšanje gre na rovaš ameriškega in ruskega spoštovanja sporazuma o nadaljnjem omejevanju strateške jedrske oborožitve Novi START iz leta 2010, ki sta ga v Pragi podpisala tedanja predsednika držav Barack Obama in Dmitrij Medvedjev. Moskva in Washington sta že objavila, da sta v roku uresničila določila sporazuma, ne kažeta pa nobenega resnega namena, da bi ga podaljšala po izteku veljavnosti v letu 2021 oziroma da bi pripravljala naslednjega. Shannon Kile, direktor Siprijevega programa, osredotočenega na (ne)širjenje jedrske oborožitve, ugotavlja, da je zaradi političnih in vojaških razhajanj med državama vse manj verjetno, da bi do pogovorov o nadaljnji razorožitvi prišlo.

Namesto kopičenja posodabljanje jedrskega arzenala

Tako Rusija kot ZDA po navedbah letos že 50. letnega poročila Sipri izvajata široko zastavljene in drage programe modernizacije tako jedrskih glav kot tudi nosilnih raketnih in letalskih sistemov in samih proizvodnih zmogljivosti. Ameriško obrambno ministrstvo je lani objavilo načrte za razvoj novih jedrskih orožij, enako pa ravnajo Rusija in druge jedrske države, pri čemer so Kitajska, Pakistan in Indija razširile svoje arzenale. Za slednja Kile navaja, da sta opazno povečala produkcijo fizijskih materialov, kar napoveduje povečanje jedrske oborožitve v naslednjih desetih letih. Glede Severne Koreje poročilo navaja, da vojaški jedrski program ostaja prioriteta njene varnostne strategije, da pa od srečanja na vrhu med Kim Jong Unom in Donaldom Trumpom ne testira jedrske oborožitve in balističnih raket.

Nepreglednost nad jedrsko oborožitvijo za Sipri ostaja problem. ZDA in Velika Britanija razkrivajo pomembne informacije o svojem arzenalu in zmogljivostih, manj odkrita je bila Francija, Rusija pa javno ne objavlja podatkov o svojem uresničevanju razorožitvenega sporazuma z ZDA, čeprav te informacije izmenjuje z Washingtonom. Indija in Pakistan posredujeta sporočila o nekaterih raketnih poskusih, zelo malo informacij pa o obsegu in stanju svoje jedrske oborožitve.

Za Hansa M. Kristensena, raziskovalca v okviru Siprijevega sledenja jedrski oborožitvi, smo v obdobju nove vrste oboroževalne tekme, ki se ne posveča količini jedrske oborožitve z osredotočenjem na njen odvračalni učinek, ampak tehnologijam te oborožitve z možno taktično uporabo. Rusija tako razvija oborožitev, zmožno obiti ameriški protiraketni ščit, ZDA pa si prizadevajo razviti nova jedrska taktična orožja kratkega dosega kot odgovor na ruske izzive. »Priče smo novi dinamiki,« pravi Kristensen, ki pa hkrati navaja, da »taktične grožnje« niso nove in da zdajšnje (še) niso dosegle intenzivnosti iz hladne vojne. Toda ameriški umik iz jedrskega sporazuma z Iranom in Trumpovi načrti obnove jedrskega arzenala kot tudi drugi dejavniki nestabilnosti v globalnem ravnotežju so povod, da Kristensen opozarja na povečano nevarnost dejanskega jedrskega konflikta.