Rupel vse skupaj odpravi z mnenjem, da gre za sto let stare zemljevide, nad katerimi se ne pritožujejo Čehi, Slovaki, Hrvati, Romuni. Ja, res se ne pritožujejo, saj se nimajo za kaj. Nobena od teh držav po 1. svetovni vojni ni izgubila tolikšnega dela svojega narodnostnega ozemlja kot Slovenija. Mi smo glede na velikost tega izgubili največ, seveda pa je po velikosti ozemlja največ izgubila Madžarska s Trianonsko pogodbo. Slovenci smo bili največja žrtev v kupčijah velesil. Kot narod, ki je živel v Avstro–Ogrski, je nosil posledice, ki so doletele monarhijo. Italija je bila za pridružitev Antanti nagrajena najbolj obilno. Dobila je dobršen del zahodne Slovenije vključno s Trstom in Gorico. Za poraz v 1. svetovni vojni je bil v tem pogledu kaznovan slovenski narod, s katerega ozemljem so velesile nagradile Italijo. Slovenci smo plačali za grehe naših gospodarjev. Leta 1920 smo izgubili Koroško v nesrečnem plebiscitu. Je pa res, da smo nazaj dobili Prekmurje, Porabje pa je ostalo Madžarom. Zakaj bi se pritoževali Hrvati? Njim je praktično bilo vrnjeno vse. Tudi na račun Slovenije.
Seveda smo Slovenci risali pravične zemljevide. Risali smo jih po svoji narodnostni meji. Narodnostna meja pa seveda ni tista, ki omejuje današnjo Slovenijo. Dovolj je, da pogledamo zemljevide v naši okolici. Kaj je bilo nekoč del slovenskega ozemlja, nam izpričujejo imena krajev, rek, gora. Večina imen je potujčeno slovensko ime, ki v tujem jeziku včasih zveni prav groteskno. V našem jeziku ima določen pomen, v tujem pač ne. Knežji stol stoji sredi Gosposvetskega polja, knežji kamen so prestavili. Oba sta del naše zgodovine, res pa se lahko vprašamo, ali je smiselno, da smo ga upodobili na našem denarju, če ni več na našem državnem ozemlju. Prav nič čudaško ni prikazovanje meje na Mirni.
Primerjati ta naša »prisvajanja« z izjavami Tajanija je problematično. Tajani je v svojih besedah šel veliko dlje. Vemo, da Italijani niso dvignili rok s Primorske in seveda Dalmacije z otoki. Velika razlika je v upodobitvi knežjega kamna na našem denarju, ki ima simboličen, zgodovinski pomen, in med izjavami, ki jih je podajal Tajani.
Šarec se je upravičeno odzval na taka dogajanja in pokazal, kakšna bi morala biti naša politika, delu katere je opravičilo Tajanija popolnoma zadostovalo. Zdi se mi, da to Šarčevo opozorilo nekatere moti prav zaradi smelosti, s katero je bilo posredovano. Tisti, ki vsaj nekoliko poznamo zgodovino, mu dajemo popolnoma prav. Migrante in slovensko vojsko je pa tudi treba omeniti.
Ne vem, kje je v tej izjavi Šarca pomanjkanje samozavesti. Včasih se mi zdi, da je ima premier še preveč. Mislim, da je prav, da nekdo opozori na nevarne pojave. Čeprav smo podedovali nasledstvo in naj bi nas varovale mednarodne pogodbe – med drugimi tudi sporazumi z Italijo (Osimo) in Madžarsko (konvencija v Beogradu leta 1983) – to ni jamstvo, da v spremenjenih okoliščinah njihova veljavnost preneha. Saj poslušamo, da sporazumi in pogodbe niso večni in da so po 100 letih potrebne spremembe. Če bomo Slovenci vedno počepnili, bomo res nekoč ostali brez ozemlja.
Franc Škerget Sv. Primož na Pohorju
