Novomeška Knjižnica Mirana Jarca je bogatejša za edini avtorski izvod pesniške zbirke Človek z bombamiAntona Podbevška z avtorjevimi rokopisnimi popravki in opombami. Podbevšek je zbirko pripravljal na ponovno izdajo v 60. letih prejšnjega stoletja, do izida pa nikoli ni prišlo. Zbirko, ki so jo našli novi lastniki Podbevškove hiše v Ljubljani med njeno prenovo, je v sodelovanju s knjižnico na dražbi kupila novomeška družba TPV.
Zbirka Človek z bombami je prvič izšla leta 1925, čeprav jo je Podbevšek že leta 1920 v času novomeške pomladi v celoti napisal in tudi predstavil. Ob izdaji je zbirka precej razburkala strokovne kroge in naletela večinoma na negativne kritike.
Nepričakovana najdba
Ko je Podbevšek razmišljal o vnovični izdaji knjige, je v izvod iz leta 1925 z roko vpisoval različne popravke, ki sicer niso radikalni, ampak gre bolj za kozmetične izboljšave, pojasnjuje dr. Marijan Dović z Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede na ZRC SAZU. Dović je že pred dobrim desetletjem sodeloval pri elektronski znanstvenokritični izdaji vseh Podbevškovih pesmi, ki vključuje tudi omenjeno izdajo z avtorjevimi opombami in popravki. Zbirko jim je takrat v uporabo izročila Podbevškova hči Asta Mohorič, po njeni smrti pa jo je v odkupljenem stanovanju našel novi lastnik.
Anton Podbevšek velja za začetnika slovenske avantgarde, ki se začenja med prvo svetovno vojno in po njej. »Zgledoval se je pri italijanskih futuristih in zaznal nove trende v poeziji in umetnosti ter v kombinaciji s samosvojo osebnostjo okoli leta 1920 postal osrednja figura novomeške generacije pesnikov,« pojasnjuje Dović. Pozneje, po selitvi v Ljubljano, je imel Podbevšek precejšen vpliv na kolege, imel je posnemovalce, v poezijo je uvajal zanimive novosti, nov tip ritmizirane proze, se ukvarjal z vizualnimi učinki poezije in podobno. »Na neki način je bil izredno moderen in ob Kosovelu ga štejemo za vodilnega predstavnika zgodovinske avantgarde v poeziji.«
V 60. letih ponovno odkrit
Navdušenci in posnemovalci so se pozneje od njega odvrnili, dodaja Dović: »Po njegovem najbolj ustvarjalnem obdobju, to je takoj po prvi svetovni vojni, ko se je fizično povsem zlomljen in bolan, duševno pa nabit z energijo, vrnil s fronte, je v 20. letih kot pesnik popolnoma umolknil. Mnogi so iskali vzroke za ta njegov molk, a v resnici ni imel več navdiha. Z leti je postal precej konservativen, ni več odobraval avantgardnih eksperimentov. Toda prav neoavantgarda konec 60. let v slovenski umetnosti je bila tista, ki ga je znova odkrila kot pesnika, seveda tudi Kosovela, oba kot neke vrste svoja predhodnika.« Podbevšek je takrat, četudi že v letih, razmišljal, da bi se nekako vrnil in ponovno izdal svojo edino pesniško zbirko.
