Vse tri vrste invazivnih komarjev so se v zadnjih letih udobno udomačile pri nas v Sloveniji. Da je stanje takšno, smo žal krivi kar sami. »Glavni vzrok za prihod invazivnih vrst je človek. V Evropo smo jih kot ličinke pripeljali s transportom rabljenih pnevmatik, odrasli komarji pa so prišli kot slepi potniki z avtomobili,« pojasni dr. Katja Kalan s fakultete za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije na Primorskem.
Tako boste največje žarišče krvosesov našli prav pri vulkanizerjih, ki gume skladiščijo vsepovprek na prostem. S prstom lahko pokažemo tudi na tistega kmeta, ki gmote silaže, zemlje ali gnoja prekrije s polivinilom in ga obteži z gumami. Že majhna posoda z vodo ali podstavek cvetličnega korita, napolnjen z vodo, bo pritegnil komarja. Res pa je tudi, da tigrasti komarji v urbanem naselju praktično nimajo naravnega sovražnika. Ob močvirjih jih namreč ne boste našli, saj imajo konkurenco domorodnih vrst, kot je kačji pastir, poleg tega se paglavci v vodi hranijo z njegovimi jajčeci.
Vzroki za invazijo: mila zima, moker maj in vročina
Komarji namreč prezimijo kot jajčeca. Iz njih se, tudi zaradi milih zim, spomladi ob primernih temperaturah izležejo ličinke. »Razvoj gre lahko zelo hitro, odvisen je od vrste komarja. Nekateri potrebujejo mesec, drugi dva tedna,« pove sogovornica. Letošnji invaziji komarjev so šle na roko obilne majske padavine in zatem visoke poletne temperature. Že v majhni lužici je lahko nekaj deset ličink, od katerih navadno tretjina preživi. Generacije se ob udobnih pogojih množijo na tri tedne, ko je toplo, tudi na dobrih deset dni. Komarji se sicer prehranjujejo s cvetnim nektarjem, a samice po parjenju potrebujejo beljakovine za razvoj jajčec, zato iščejo gostitelja.
Z virusom okuženi komarji
Velika številnost tigrastega komarja, čeprav je japonski vseeno bolj razširjen, a manj nadležen, vsaj pri nas predstavlja potencialno nevarnost prenašanja različnih tropskih virusov, kot sta denga in čikungunja. Primera okužbe pri nas do zdaj ni bilo, so ga imeli pa v sosednji Italiji pred dvanajstimi leti. Takrat se je izkazalo, da lahko že en sam s čikungunjo okužen človek, ki se je domov vrnil iz tropskih krajev, okuži domače tigraste komarje, ti pa so potem okužili kar 300 ljudi. Vse do lani se nas je bolj ali manj izogibal tudi virus Zahodnega Nila (VZN), medtem ko so imeli pri sosedih na Hrvaškem in drugod po Evropi smrtne žrtve. »Vsekakor gre za izredno nevaren virus, ki se navadno pojavi v drugi polovici poletja,« pove Kalanova z oddelka za biodiverziteto, a razloži, da imamo v primeru izbruha bolezni pripravljen »bojni načrt« na ravni države. Monitoringa komarjev na državni ravni še nimamo, se pa po besedah Kalanove izvaja projekt v sodelovanju z ljubljanskim Inštitutom za mikrobiologijo in imunologijo. »Letos smo okrepili nadzor nad komarji, ki jih lovimo po vsej Sloveniji,« pove Kalanova. Na vprašanje o preventivi in zatiranju s pesticidi iz zraka odgovarja: »Zatiranje komarjev iz zraka bi bilo primerno le ob izbruhu bolezni. Ti strupi namreč pobijejo še druge žuželke, opraševalce, prav tako lahko komarji zelo hitro razvijejo odpornost proti insekticidu.«
Popolne zaščite še ni
Splošno učinkovite zaščite pred pikom komarja še ni, kljub temu da obstajajo ljudje, ki lahko stojijo v roju komarjev, pa jih ti ne bodo pičili. Vseeno gre v času »vladanja krvosesov« slediti nekaterim (nenapisanim) pravilom. »Komarji so aktivni podnevi, a verjetno je precej neprijetno v poletnih mesecih nositi dolge hlače in rokave, ki zaščitijo našo kožo,« razmišlja sogovornica, ki svetuje predvsem uporabo preverjenega repelenta. In če do pika vseeno pride? »Potem se poskusite čim manj praskati, saj boste s tem podaljšali čas lokalne alergične reakcije in vas bo samo še bolj srbelo,« svetuje Kalanova, ki prav tako priporoča hlajenje pika pod mrzlo prho.
