Odvetniki obtoženih so v sklepnih besedah na madridskem sojenju s pravnimi argumenti zavrnili kazniva dejanja uporništva, konspiracije in poneverbe, kar njihovim klientom očita tožilstvo, priznali pa so neposlušnost. Obtoženci so imeli možnost tudi osebnega zagovora. Vsi brez izjeme so španske politike pozvali k »dialogu« in »pogajanjem«, ker da sodna dvorana ni pravo mesto »za politično reševanje katalonskega spora«.
Že poldrugo leto pripora
Potem ko so prejšnji teden državno tožilstvo in pravobranilstvo ter skrajno desna politična stranka VOX kot udeleženec v postopku pred sedemčlanskim sodnim senatom, ki mu predseduje sodnik Manuel Marchena, predstavili vsebino obtožnice, je v torek in sredo prišel na vrsto zagovor obrambe. Za zagovor so imeli odvetniki na voljo štiri ure na dan, na koncu pa še vsak obtoženec po 15 minut. Devet od dvanajstih katalonskih politikov, ki so bili jeseni 2017 med vodilnimi v poskusu razglasitve Katalonije za neodvisno državo, je v priporu že več kot leto in pol. Za bivšega podpredsednika katalonske vlade Oriola Junquerasa je tožilstvo zahtevalo 25 let zapora, za nekdanjo predsednico parlamenta Carmen Forcadell 17 let, enako za njenega naslednika Jordija Sancheza in Jordija Cuixarta, predsednika organizacije Omnium Cultural, ki je svoja prizadevanja usmerila v razglasitev neodvisnosti Katalonije, za štiri od petih obtoženih ministrov nekdanje katalonske vlade pa po 16 let zapora.
Odvetniki Junquerasa in nekdanjih ministrov Raüla Romeve, Joaquima Forna in Jordija Turulla ter aktivistov Cuixarta in Sancheza so nastopili s skupno strategijo in priznali kaznivo dejanje neposlušnosti. To pa je bilo tudi edino priznanje tožilstvu, pri čemer za to kršitev ni predvidena zaporna kazen. V zaključnem govoru so se osredotočili na pravne argumente za zavrnitev obtožbe »upora«, ki jo je eden od tožilcev prejšnji teden prekvalificiral celo v »poskus državnega udara«.
Priznani elementi neposlušnosti
Junquerasov zastopnik, odvetnik Andreu Van den Eynde, ki brani tudi Romevo, je zanikal, da bi v dogodkih leta 2017 prišlo do nasilja z izjemo tistega, ki so ga povzročile španske policijske enote. Po njegovih besedah je šlo izključno za miroljubno »politično dejanje« z elementi neposlušnosti; obdobje, ki ga tožniki označujejo kot »obdobje upora«, pa ni bilo nič drugega kot čas, ko je katalonska vlada poskušala najti politični izhod iz krize, za kar pa Madrid ni imel posluha. »Bili so sestanki, telefonski klici, posredniki, politično delovanje in želja po dialogu, ne pa nasilje (...) Govoriti o državnem udaru pomeni zamenjevati neposlušnost z uporom,« je v obrambi izpostavil Van den Eynde in pozval sodni senat, naj sodni proces spremeni »v priložnost za prebroditev krize in vrnitev žogice politiki«.
Različne taktike obrambe
Odvetnik Javier Malero, ki zagovarja nekdanjega notranjega ministra Forna, je imel retorično enega najbolj zanimivih in ostrih zagovorov. Trdil je, da katalonska vlada niti sama ni verjela v deklaracijo neodvisnosti, da španska zastava »ni bila spuščena, tujim diplomatskim predstavnikom ni bilo nič sporočenega (…), po aktivaciji 155. člena španske ustave (gre za intervencijo madridske vlade in odstavitev katalonske vlade) pa so vsi ministri zapustili vlado brez najmanjšega upora«. Nasilja in odpora po njegovem ni bilo, razen v primeru neke postmoderne interpretacije dogodkov, ki pa bi zahtevala precej inovativnosti. Odvetnici Olga Arderiu in Marina Roig, ki branita nekdanjo predsednico parlamenta Forcadellovo in predsednika Omnium Cultural Cuixarta, sta izbrali drugačno obrambno taktiko in se omejili na dokazovanje, da tožilstvo pretirava in dogodke namenoma prikrojuje predpostavljenemu kaznivemu dejanju »upora«. Točen datum, kdaj bo sodni senat podal sodbo, še ni znan, po ugibanjih v španskih medijih bi to lahko bilo avgusta ali septembra. Dotlej pa priprti ostajajo za zapahi.
