Z devetimi mi je prvič uspelo podreti neuraden svetovni rekord osmih kock. Prihodnjo nedeljo, 23. junija, bi rad to ponovil pod nadzorovanimi pogoji, tako da sem sedaj v zaključni fazi intenzivnih priprav.
Kako pa je z uradnim, Guinnessovim rekordom?Uradni rekorder jih je sestavil pet. Delal je po predpisih, komisija je nadzorovala točnost postopkov, ki morajo biti brez vpletanj in olajševanj. Devet sem jih rešil v sklopu treninga, nič še nisem snemal, gre za lažje okoliščine brez stresa. Pri podiranju rekorda v nedeljo bo delegat svetovne kockarske zveze vsakič premešal kocke, ki jih bom videl šele v vodi. Vse bo dokumentirano in po predpisih – Guinness zahteva premešanje vsake kocke z najmanj 40 naključnimi premiki.
Sestavljate jih v bazenu, potapljate se na vdih. Kako dolgo traja tak podvig?Za eno kocko potrebujem 25 sekund ali pol minute, za vse skupaj potrebujem nekje do pet minut. Pred dvema letoma sem denimo za dve kocki porabil do tri minute. Zelo prav mi pride dolgoletno treniranje potapljanja na vdih.
Obstaja recept, kako kocko obrniti čim hitreje?Za hitrostno reševanje je po svetu vzpostavljenih več metod, nekaj stvari se je treba naučiti na pamet, ogromno pomaga intuicija, ki jo dobiš z izkušnjami. Svetovni rekord je v zadnjih letih z dobrih dvajsetih padel na tri sekunde.
Zakaj ste si zastavili ravno takšen izziv?Ne vem, že od nekdaj si želim podreti svetovni rekord in omenjeni se je ponudil kar sam. Dokumentiral sem celotno pot, snemal vse, kar je šlo narobe, in vse, kar mi je uspelo. Ključne so vaja, zagnanost in volja. Ni druge skrivnosti. Ne gre za neki poseben talent, temveč za vztrajnost.
Kaj bo najbolj stresno pri podiranju rekorda?Stres je stvar perspektive in sami se odločamo, kako se bomo soočali z njim. Je pa res, da v mojem primeru aktivnost zmanjšuje čas zadrževanja sape, stres pa s poviševanjem srčnega utripa zelo vpliva na to. Hitrost, potrebna za reševanje kocke, deluje ravno obratno proti zadrževanju sape. Gre za čuden spoj, pri katerem se zelo veliko naučiš o sebi.
Kaj ste se vi?Največja šola pri potapljanju na vdih je prijaznost do sebe in ohranjanje sproščenosti. Če temu dodaš še kakšno ekstremno okoliščino, se potencira v neskončnost. Pod vodo sam sebe učim delati s seboj, kar je veščina, ki jo lahko uporabim vedno in povsod. Takšni zabavni izzivi so lep poligon za življenje.
Videe podvigov objavljate na svojem youtube kanalu. Mlade sledilce opozorite na potencialne nevarnosti oziroma brezglavo spuščanje v takšne izzive?Opozarjam, da gre za nevarno početje, saj bi bilo zelo neumno, če bi se nekdo tega loteval sam, brez prisotnosti usposobljenih potapljačev.
Mnogo mladih vas je spoznalo prek vodenja oddaje Male sive celice. So vam kateri gledalci zamerili, da ste zamenjali Pavleta Ravnohriba?Na začetku je bilo veliko dobrega in slabega, ta prehod je bil ena težjih preizkušenj soočanja z javnostjo. Ljudje so navezani tako na vsebino kot na voditelja. A z distanco take stvari postanejo malce smešne, uvidiš, da ne gre za nič tragičnega.
Vas gledalci ustavljajo na ulici?Me. Najbolj vesel sem, če se mi kdo zahvali, da se je zaradi mene česa naučil, kar je zame velik kompliment. Tudi starši se mi kdaj zahvalijo, saj otrok zaradi rubikove kocke prostovoljno za nekaj minut na dan odloži mobilni telefon. To je velik dosežek.
Na roko vam gre splet oziroma možnost izobraževanja mladih prek njega.Mama je knjižničarka, zaradi česar sem veliko časa preživel v knjižnici. Večkrat mi je rekla, da je vse, kar me zanima, zapisano v neki knjigi, samo najti jo je treba. Podobno je sedaj s spletom, le da na veliko širši ravni.
S prepletom znanosti in eksperimentov vam je ta oddaja pisana na kožo. Tudi sami namreč radi delate različne poskuse, denimo razbijanje kozarca z glasom…Imam ljubezen do učenja, naučiti se česa novega mi je v zadovoljstvo in izziv. Na spletu sem slučajno našel posnetek nekoga, ki se je učil počiti kozarec z glasom. Zdelo se mi je, da bi to bilo zanimivo za novo mladinsko predstavo Hevreka, ki jo pripravljamo, in potem so stvari stekle same od sebe. Je pa pok kozarca z glasom veliko težji, kot je videti.
Do letošnjega leta ste imeli slovenski rekord za največ povedanih oziroma naučenih decimalk števila π (3141). Ste bili ob izgubi žalostni?Upal sem, da se bo to zgodilo. Bil sem celo pokrovitelj letošnjega tekmovanja. Sicer sem mislil, da sem to zgodbo že zaključil, a vidim, da je nisem. Moja naslednja stopnička pri tem je, da se naučim 31.415 decimalk, zadnja pa 314.159.
Baje imate slab spomin, obenem pa ste sposobni eno uro recitirati na pamet naučenih več kot tri tisoč cifer. Kako gre to dvoje skupaj?Pomagam si s tehniko pomnjenja palača spomina. Gre za izum antične Grčije, neverjetno stvar. Najbolj dragoceno pri tej tehniki je, da spodbuja domišljijo. Ni matematika tista, ki me drži pri tem, tudi ne ljubezen do števila π, temveč ljubezen do gojenja domišljije.
Vseeno ne razumem, kako deluje ta tehnika. Cifre se pretvarjajo v konkretne podobe?Vzamemo pot, ki jo dobro poznamo, denimo od doma do službe. Nato pa v domišljiji nanjo polagamo podobe, ki predstavljajo to snov – ne zapomnim si števila dve, ampak laboda, namesto osmice je snežak… O tem razlagam tudi v monokomediji Naj gre vse v π, na delavnicah Palača spomina pa konkretno učim te tehnike pomnjenja.
Rekli ste, da vas zelo zanima, kako nekatere stvari delujejo. Ste že kot otrok razstavljali kakšne aparate in naprave, da bi videli, kaj se skriva v njih?Razstavil sem večino igrač. To je bil eden mojih ljubših hobijev, pa čeprav reči nisem potem znal zares sestaviti nazaj. Zanimanje me ohranja radovednega. Skušam ohranjati otroško čudenje, ki me posledično vodi v različne aktivnosti.
Po izobrazbi ste igralec, zaposlen v Drami. Kako vam uspe s službo usklajevati vse svoje prostočasne dejavnosti?Mislim, da imam trenutno odprtih preveč vseh front, a delam za to, da se stvari malce razjasnijo, saj bom le tako videl, kaj me res najbolj zanima. Mi pa vse, s čimer se ukvarjam trenutno, daje zadovoljstvo, zato je vse to vredno biti v mojem življenju. Na koncu se vse to skupaj poveže in nadgrajuje. Ko se nekje zataknem, grem v drugo smer. Ne zabijam se v zidove. Vem, da se bo sčasoma odprla nova pot. Tudi tukaj gre morda za vero v intuicijo ali nezavedni del našega mišljenja, zaslužen za ustvarjalnost.
